To bo dolg post. Skoraj brez fotk. Lahko da tudi brez repa in glave. Tako da tisti, ki pridete sem okoli le na hitro počekirat fotke; vas moram žal razočarati. No saj ste jo verjetno že pobrisali:) Tudi ostali, ki redno prebirate in nimate časa lahko mirno preskočite objavo. Ta post je namenjen predvsem meni. Celo potovanje sem bil priden, si ustvaril lep popotniški blog, zato bi na tem mestu rad napisal še par stvari, ki jih med objavami nisem mogel. In nekako se ni tako lahko vrniti nazaj in dati skupaj misli, ki ti med potovanjem rojijo po glavi, sploh če prideš nazaj sredi študijskega dopusta in se moraš ob pranju umazanih cunj pripravljati še na izpite. To je tudi glavni razlog, da ste na objavo čakali malce več časa.
Tisti, ki radi potujete, veste da se predstave o svetu, ki ste mislili da ga poznate, večkrat postavijo na glavo. Kulture in običaji tako različne. Družbene norme povsem drugačne. Začnete razmišljati in premlevati dogodke v želji da jih postavite na pravo mesto in večkrat naletite na vprašanje: Kaj je sploh normalo? Kaj bi si oni mislili o nas če bi prišli k nam na obisk v Slovenijo? Tudi jaz sem si med potovanjem večkrat postavljal taka in podobna vprašanja. In ko tako razmišljaš se skoraj vedno nehote dotakneš tudi svojega življenja v svoji domovini. Ga pogledaš z distance, z drugega zornega kota kot si ga gledal, ko si bil ujet sredi vsakodnevnih skrbi, sredi neizogibne rutine v katero si slej ali prej prisiljen (če hočeš teden preživeti kolikor toliko koristno), ga premešaš, preseješ in poskušaš še enkrat ugotoviti kaj ti v resnici največ pomeni. In to je še ena izmed stvari, ki mi je pri potovanjih tako zelo všeč in ki je ne moreš pokazati na fotografijah v albumu, ko se vrneš nazaj.
Vendar je pa bilo kar nekaj zanimivih primerov, ki so preveč paradoksalni in jih je preprosto težko razumeti. Primer: ko sem bil v Casablanci v hammamu (kopeli s savnami) za domačine in sem se tam pogovarjal z enim lokalcem, me je vprašal če greva skupaj na ogled te velike mošeje (Hasan II). Povedal sem mu, da imam tu prijateljico in da bom verjetno šel na ogled skupaj z njo. Ko je slišal za prijateljico je bilo prvo vprašanje, če se bom poročil z njo. Odvrnil sem da ne in da sva samo prijatelja, zato je bil ves zgrožen. Rekel mi je da je to
bolno, imeti samo prijateljico in to v arabščini hitel pripovedovati tudi ostalim lokalcem v hammamu, ki so kimanjem potrdili njegovo trditev. Da sicer z žensko lahko govorim, da jo lahko kaj vprašam, da jo pa nikakor ne morem imeti za prijateljico. Heh, nisem vedel kaj naj si mislim. In tudi na ulici vidiš tipe (prijatelje), kako se držijo za roke, se objemajo ves čas, medtem, ko mora imeti mož res dober dan, da ženo med sprehodom prime "pod roko". Se to: za poljubljanje v javnosti (govorimo o fantu in punci), lahko gresta zaljubljenca v zapor!!
Če se klatiš le po turističnih ulicah, kjer se lokalci preživljajo izključno s prodajo domačih izdelkom turistom, lahko hitro dobiš popačeno sliko o Marocanih in jih vržeš v koš goljufov, ki te hočejo na vsak način obrati. Te ljudje so pogosto pretirano vsiljivi in si "mon ami" samo dokler kažeš interes da boš kaj nabavil. Čeprav sem bil včasih presenečen; če sem jim dal brž vedeti, da ne bom kupil nič in da pri sebi nimam niti dirhama so večkrat spremenili odnos do mene, ponudili roko imeli z menoj prijeten pogovor brez vsiljevanja, na koncu pa mi zaželeli "Big Wellcome in Morocco". Toda od časa do časa se je vseeno dobro usesti na boljši avtobus, kjer so tudi malce bolj premožni ljudje in za katere nisi vir zaslužka (zabiti turist). Dosti je bilo tudi študentov, ki študirajo v Franciji ali Španiji in so prišli obiskati domače za praznike. Kar nekajkrat sem se tako zadebatiral z njimi in skozi njihove oči videl drugačen Maroko in njegovo prihodnost, ki pa večkrat ne obeta nič dobrega. Velik problem je mešanje moderne Evrope in konzervativnega arabskega sveta. Prav zaradi tega je prišlo do bombnih napadov leta 2003 v katerih je umrlo 45 ljudi v najbolj "zahodnem" mestu v Maroku - Casablanci. In prav zaradi vse močnejšega evropskega vpliva se je nekje kot protiutež okrepila arabsko-muslimanska miselnost, ki včasih močno meji na ekstremizem. Razlike pa so nekje vedno večje.
Vendar sem tako kot na drugih potovanjih, tudi tokrat prišel do zaključka, ki se meni zdi pomemben. Če odmislimo vse države, običaje, kulture, tradicije, religije in statusne razlike si vsi ljudje, kljub temu da smo si tako različni, želimo istih stvari: živeti, jesti, spati, ljubiti, se zabavati in ob tem početi stvari ki nas zanimajo (Ok, ni nujno da v tem vrstnem redu). In prevečkrat smo tako zaposleni z iskanjem razlik, da skupnih interesov sploh ne najdemo in si tako brez potrebe otežujmo življenje.
Bart in Idrija #2
