Post-ameriski post

Se predno sem se uspel navaditi na ameriski nacin zivljenja, sem ze zapustil to drzavo. Morda se bolje, saj mi iskreno povedano, ni bil prevec vsec. Res da sem bil tam samo slab teden in samo na majhnem koscku te ogromne drzave.Ampak imel sem obcutek, da ta all-you-can-eat in the-bigger-the-better filozofija pusca za seboj slabe posledice. Predvsem ko govorimo o zdravju ljudi. Psihicnem in fizicnem zdravju.

Razumem tudi slabe prehranjevalne navade americanov. Npr.: v Gloversvillu, kjer smo hodili v nabavo sta dve veliki trgovini. Walmart - kjer imajo vecinoma samo procesirano hrano (skupaj z oblekami in vso zivo kramo), so cene vcasih smesno nizke na dolocene artikle (2 zmrznjeni pici - 3 $). V tej trgovini tudi ni oddelka s sadjem in zelenjavo, oddelek z mlecnimi izdelki pa je strnjen v dva majhna hladilnika, kjer dobis samo dveh vrst mleka in jajca. V drugi trgovini Hannaford, kjer imajo bolj raznoliko izbiro in evropski nacin razporeditve ter veliko sadja in zelenjave pa so bile cene obcutno drazje. Ljudi je bilo temu primerno precej manj v "evropski" trgovini. Tobias je rekel, da mu je sedaj jasno zakaj je Walmart v nemciji hitro propadel.

Zanimiv je bil pogovor z lokalnim zupnikom, ki je bil pri nas na obisku dva vecera. Pravi, da ima vsaka druzina doma pusko in da je tukaj se vedno veliko druzin, ki si mesa ne bi mogle privoscit ce ne bi lovili sami. Po pogovoru sodec, tudi sam zagovornik orozja. Sam si mislim, da gre bolj za obcutek, da si sam svoj gospodar in da imas sam pravico zascititi svojo druzino. Mislim tudi, da imajo pac radi orozje, ker je pac zabavno in da si tega luksuza ne pustijo vzeti neglede na posledice.

Nadvse pozitivno, pa sem bil presenecen nad prijaznostjo in odprtostjo ljudi. Se posebej v mestu (Buffalo) Ce jih prosis za pomoc, se jim cas kar ustavi in bodo naredili vse da ti pomagajo. Ko smo sredi mesta vprasali neko gospo za pot do avtobusne, se je usedla v avto in rekla naj ji sledimo, nakar nas je "pripeljala" prav do avtobusne postaje. Pogosto te kar tako ustavijo sredi ulice - kratka debata, povprasajo kako ti gre in ti zazelijo prijetno bivanje. Zelo radi si vzamejo cas za pogovor z neznacem.

Poleg vsega nastetega, pa je bilo najbolj zanimivo to, da sem to kulturo poznal zelo dobro, se predno sem vstopil vanjo. To se mi ni zgodilo se v nobeni drzavi izven evrope. Kajti roko na srce - vsi smo rasli ob ameriskih filmih in nadaljevankah, poslusali amerisko glasbo in bili na tak ali drugacen nacin vedno vpeti v njihovo kulturo. Zavedno ali nezavedno.

Tako je bila moja prva misel, ko sem sedel v lokalni kavarni, da sem v bistvu statist v filmu in samo cakal sem, da se bo od nekje vzel Mr.Jefferson Lebowski a.k.a. The Dude.

Adirondack, Lake Caroga in sanjska hisica

S Tobiasom sva bila sosolca v Valenciji med Erasmus studentsko izmenjavo. Bilo je zgolj nakljucje, da sva se ob istem casu znasla v blizini, zato sva se zmenila, da vsak naredi premik in da se dobimo nekje na sredi poti. Jaz sem bil v Montrealu, on pa je z njegovo punco Kirsten obiskal brata Jonasa, ki je opravljal delo kot prostovoljec v Philadelphiji. Kuhali in razdeljevali so hrano ljudjem, ki si jo sami niso bili sposobni dobiti. O cem vam govorim boste bolje vedeli, ko si boste pogledali tale precej shrljiv, vendar odlicen blog.

Ko je Tobias predlagal, da skupaj najamemo hisko ob jezeru v regionalnem parku Adirondack in da me oni poberejo v mestu Albany v zvezni drzavi New York, mi ni ostalo drugega, kot da se strinjam. Ker pa je lastnik v najeti hiski imel probleme s kanalizacijskim sistemom, nam je za isto ceno ponudil njihovo privatno (ki jo sicer tudi dajejo v najem , vendar za trikrat vecjo ceno). Po domace povedano - usralo se nam je:)

Hiska je bila locirana tik ob jezeru Lake Caroga (Gloversville, NY) in nisem si mogel pomagati, da si nebi domisljal, da so v podobne hiske verjetno hodili na dopust tudi Kennedyevi in druge velike ribe tistega casa. Verjetno zato, ker je bila lepa in vsa v retro stilu, z veliko kuhinjo, veliko dnevno, ogromno verando, dvema terasama, lastnim pomolom, kaminom, kajaki, kanujem, ogromno knjig in namiznih iger - edino zlati prenasalec je manjkal. In Kennedijevi, da se razumemo.

Sest dni je svignilo mimo res hitro. Kanuiranje, izleti v naravo, sestavljanje puzl, skupinsko kuhanje, gledanje finala NBA, kartanje...

Ce mi zavidate, naj vas potolazim, da je zdaj tudi zame samo se lep spomin. Ni me vec tam. Sem ponovno sam na poti, oni pa nekje v New Yorku oz. Philadelphiji. Hvala vam in srecno pot prijatelji.

Kot zanimivost: prav po tem koncu ( Gloversville in Johnstown) se je okoli 15 let nazaj potikal moj oce med kolesarsko odpravo, ki so jo s kolegi uspesno prevozili (Od New Yorka do Niagarskih slapov). In bilo mu je vsec, tako kot meni.

Welcome to USA

Ves iz sebe priletim na avtobusno postajo in pobaram prvega, ki je najbolj podoben soferju. Se sreca, da imajo soferji tudi v Kanadi podoben modni okus kot pri nas - sinje modra. Vprasam ga za avtobus do Albany-ja. Zaslisim "st. 17" in letim dalje. Na postaji st.17 ni nikogar, samo steklena stena s steklenimi vrati, pred njimi pa stojala povezana s trakovi za urejanje cakalne vrste. Za sipo zagledam soferja, kako zapira prostore za prtljago. Splazim se pod trakovi in jih z nahrbtnikom, ki ga imam se vedno na rami, potrzem nekaj s stojal. Se klece zacnem panicno udarjati po sipi. Sofer me zagleda in odpre steklena vrata. "Albany?" "Yes, this is it!" - Najz!:)

Pokazem vse dokumente in se vkrcam na avtobus. Ljudje na avtobusu mi s toplimi pogledi dajejo priznanje za kreativni prihod. Temnopolto dekle z ruto na glavi, mi je smeje rekla, da je bilo pa tokrat zelo blizu, da bi zamudil avtobus. Naredim se frajerja in recem, da je vedno tako. Njen sopotnik - ocitno njen fant - mi nameni samo hladen pogled.

Se predno se uspem dobro nadihati od jutranjega teka ali bolje receno vojaskega urjenja, smo ze na ameriskem mejnem prehodu. Sofer avtobusa je rekel naj pustimo vse stvari na avtobusu. V sprejemne pisarne naj vzamemo samo dokumente. V casu, ko bomo v pisarni, bo policijski nacelnik pregledal nase stvari. 

Ne vem tocno kaj je bilo v pisarni mejnega prehoda, da mi je tako osusilo grlo ter sem ze tezje poziral slino, ko sem stopil pred salter. Morda suh zrak? Resni pogledi carinikov? Obvestilo na steni o varovanju drzave, drzavljanov in njihovih pravic? Ali pac dejstvo, da mi zjutraj predno sem sel na pot, nikakor ni uspelo printati potrdila o prijavi za waiver viso. Pogovor s carinikom je bil kar prijeten, vsaj dokler nisva prisla do okenca na obrazcu, kje mislim bivati v ZDA. Povedal sem mu, da se dobimo v Albany-ju s kolegi, da so oni rezervirali hisko nekje v narodnem parku, katerega ime se ne spomnim. Airdonaucks ali nekaj podobnega. Pojma ni imel, kje bi to lahko bilo. Vedel sem da pise ime tega kraja na veliko, cez cel avtobus, zato sem se ozrl skozi okno, da bi pogledal nas bus na parkiriscu. Vprasal me je, ce sem sam. Ko sem se se drugic ozrl skozi okno se je razburil in me vprasal zakaj se kar naprej oziram nazaj. Povedal sem mu razlog. Pocasi smo le prisli da imena parka in stvari so zopet stekle. Dobil sem zig v pasuz, 3 mesecno turisticno vizo in racun za 6$. Zakaj tocno je bilo potrebno placati nisem hotel prevec sprasevati - storitev pac. Bil sem v US in to je bilo najbolj pomembno. Glede ne-sprintanega potrdila niso komplicirali. Ce bi vedel da bo tako, bi si prihranil jutranji muceniski tek z 25 kg peze na krizu.

Jutri! Jutri bom tudi jaz tako hiter kot Pajo.