Dogodivscine v Banffu (1.del)

To objavo bo tezko napisati na kratko. Deset dni, ki sem jih prezivel v NP Banff in pozneje v NP Jasper, se je namrec odvijalo kot v kakem mladinskem romanu. Z rahlimi zapleti in seveda srecnim koncem. In najlepse bi bilo da jih tako tudi opisem - vsaj zame. Ce vam moje branje ne tekne, lahko se vedno mirno zavrtite kolescek in si ogledate fotke, ce vam tudi te niso po godu..ste zal na napacnem blogu.

Vse se je zacelo tam, kjer se je prejsnja objava koncala - v Torontu. Bolj ko se je blizal Canada Day (na prvi julij 1867 so se tri britanske kolonije zdruzile v eno drzavo, Kanado), hitreje so se postelje v hostlih polnile. Sploh v turisticno obleganih srediscih - kar Banff nedvomno je. Kanadcani so imeli ponedeljek prosto in veliko jih je dolgi vikend raztegnilo v tedenski dopust. Tako sem ob rezervaciji leta iz Toronta v Calgary, rezerviral se posteljo v Banffu. V NP Banff in ne v kraju Banff, ki lezi dobrih 80 km juzneje od "mojega" hostla. Predno sem ugotovil, da je moj hostel takorekoc sredi nicesar (temu primerne so bile tudi prometne povezave - nikakrsne) so bila v kraju Banff ze vsa cenejsa prenocis zasedena. Poleg tega pa nisem bil preprican, ce bom sploh sel v NP Banff tisti teden. Na vse pretege sem si prizadeval, da bi v Calgaryju pomagal kot prostovoljec. Mesto je teden dni prej prizadela huda poplava. Prijavilo se nas je vec kot dvanajst tisoc prostovoljcev in organizatorji so ocitno imeli ze prevec problemov, da bi se lahko ubadati se s takimi banalnimi stvarmi, kot je iskanje prenocisc za prostovoljce. Preprican sem, da bi bila lepa izkusnja.

Namesto delavnih brigad, sem se tako odlocil, da zapustim mesto kar se da hitro in se isti dan pridem do mojega hostla "Mosquito creek". Let iz Toronta v Calgary sem imel okoli enih, kar je pomenilo, da moram biti na letaliscu vsaj opoldne. Javni prevoz v Torontu je precej zastarel, tako sem do tja moral uporabiti tramvaj, metro in avtobus. Tisti me dobro poznate ali spremljate tale blog ze dalj casa, ste si verjetno ze ustvarili svoj scenarij. Za cuda je slo tokrat vse gladko in nisem nikjer cakal vec kot dve minuti. Let je bil brez posebnosti in ob pol stirih po lokalnem casu (-2h zaradi sprembe casovnega pasu) sem bil ze v Calgaryu. Zaradi casovne stiske, sem si privoscil avtobus, ki me je pripeljal direktno do kraja Banff. S tem sem se v velikem krogu izognil blodenju in iskanju avtobusnih postaj po se vedno razdejanem centru mesta.

Na internetu sem prebral, da v mojem hostlu ni wi-fija, elektrike, telekomunikacijskega signala in ....ta-da: tople prhe. Zato sem sel, predno sem se podal na stop do hostla, nabavit hrano, ki bi me morala drzati pokonci vsaj slabe tri dni. Dve obicajni merkatorski vrecki. Ko sem po desetih minutah prisel z marketa je od prej lepega vremena ostalo bore malo. V gorah se pac vreme spreminja hitro. In ko sem prisel do stopalisca je bilo ze vse crno. Na sreco sem dobil stop se predno sem uspel s fotoapartom zabeleziti to crnino. Tri mlade punce! Ok, ena malce starejsa in dve mladi. Nima veze - razveselil bi se tudi bradatega gozdarja. Sle so sicer samo da Lake Lousia, kjer so delale cez poletje v hotelu. Hudo nevihto sem tako opazoval iz varnega zavetja avtomobila. Med voznjo skozi nevihto smo opazili grizlija, ki se je kobacal ob zasciti ograji avtoceste. Glede tega sem imel mesane obcutke. Resnicno nisem pricakoval, da bom tega kosmatinca videl ze po slabi uri bivanja v nacionalnem parku. Strah v kosti pa so mi se dodatno nagnale punce z neverjetno storijo, ki se je zgodila tri tedne pred tem v sosednjem nacionalnem parku Kootenay. Volk je na avtocesti lovil motorista.

Nevihta je odsla prav tako hitro, kot je prisla in ko sem bil spet sam na stopaliscu pri razcepu avtoceste, je bil ponovno krasen dan. Tukaj mi stopanje ni slo tako dobro od palca, poleg tega pa sem bil se vedno malce prestrasen zaradi grizlija. Mirilo me je samo dejstvo, da je tukaj dan daljsi in da imam se kar nekaj casa predno se bo stemnilo. Prometa je bilo vse manj. Ko pa so sence dreves postale daljse in je bilo soncnih flik na asfaltu samo se za vzorec, sem pocasi obupoval. Na sreco sem imel s seboj sotor, ki sem ga v hostlu v Torontu za 30$ kupil od izraelskega popotnika. Namen sem ga imel postaviti kar tam, na sredi razcepa avtoceste, kjer bi zagotovo imel mir pred mrcinami. Mislil sem si, da bi se zagotovo lazje zmenil s tecnimi policaji kot z lacnim grizlijem. Na sreco mi je to dilemo pregnal voznik starega subaruja, ko mi je ustavil. Ko sem odprlu vrata avtomobila je rekel, da gre samo do hostla Mosquito Creek. "Odlicno ! Jaz tudi"

Razpolozenje se je se dodatno dvignilo, ko sem prisel v "hostel". Na sredini je bilo ognjisce, okoli katerega so sprosceno sedeli popotniki in na palcah pekli marshmallowse - kot v ameriskih filmih:) Okoli ognjisca pa so bile postavljene kolibe. Kuhinja, skupna lezisca, soba za upravitelja ter - savna. Ni mi bilo jasno, kako si lahko privoscijo savno, ce ni v hostlu niti za topel tus. Ob prijavi v recepciji sem spoznal tri Poljake (Marcin, Mateusz in Dominika), ki so nazdravljali z zgano pijaco. Bodoci doktorji racunalnistva, so imeli v Edmontonu neko konferenco in ob koncu so se odlocili, da si ogledajo se Banff, predno se vrnejo v domovino. S torbe sem potegnil se mojo prisrcnico in nazdravil skupaj z njimi. Bil sem zares dobre volje, saj nisem cisto zares verjel, da mi bo uspelo priti do hostla v enem dnevu.

Naslednji dan sem sel skupaj s Poljaki do Lake Lousia in nato na krajsi treking do Eiffel Lake. Prav do jezera nismo sli, saj so pohodniki pred nami opazili grizlija, ki jim je preckal pot in naj bi se zadrzeval ob jezeru. Namontiral sem tele objektiv in upal da se bo od nekje prikazal, zal drugega kot stopinj v snegu nisem imel moznosti fotkati. Popoldne smo se zapeljali se do ledenika Athabasca. Kljub temu, da ga je v zadnjem stoletju grozljivo pobralo je njegova debelina se vedno taksna, kot je visina Eifflovega stolpa v Parizu. Ledenik oskrbuje reke v okolici in je od njega odvisna vsa dolina. Voda iz tega ledenika se izteka v kar tri oceane; Pacifik, Atlantik in Arkticni ocean.

Predno so se moji poljski kolegi vrnili v Edmonton, od kjer so imeli let domov, smo se dogovorili, da si skupaj ogledamo Johnsonov kanjon, nato pa me bodo pustili v Banffu (kraj), od kjer bom ponovno pristopal nazaj do hostla. In tako je tudi bilo..no skoraj tako.

Povsem obicajen vecer (v Torontu)

Sopara se je postopoma zacela umikat in hoja po mestu je postala prijetnejsa. Odpravljal sem se na nocno fotografiranje tega lepega mesta. Mrak je pocasi padal, jaz pa sem se z mojo fotografsko opremo v istem tempu pomikal z ene lokacije na drugo in fotkal. Pricakovano je bilo najvec dogajanja na Young-Dundas Square-u. Lepo stevilo ljudi, ki so prisli v center mesta na pijaco in prav tako lepo stevilo posebnezov, ki so si vsak na svoj nacin popestrili dogajanje. Najbolj mi je bil vsec krotilec vodometov, ki se je premikal od enega vodometa do drugega in z rokami nakazoval, kdaj naj se spusti in spet dvigne. Dejstvo, da je bil ze povsem moker ga ni motilo. Na velikem zaslonu na sredi trga so v zivo predvajali zadnjo in najbolj noro tekmo finala med Chicago Blackhawks-i in Boston Bruins-i. V ozadnju se je slisalo govorjenje po mikrofonu v zivo.

 

Sprva sem mislil, da nekdo komentira tekmo, nato pa sem videl da glas, ki je odmeval po trgu pripada mlademu moskemu, ki je mimoidoce nagovarjal k Jezusovem nauku. Z nekim dolgolasim fantom - ocitno ateistom - se mu je uspelo zaplesti v debato. Oba sta imela dobre argumente in besedna bitka je postala zanimiva tudi za sirse obcinstvo. Marsikdo je prisedel in si vidno zamislil, ko je govorec z mikrofonom nacel temo o neprestani bitki za vse vecjim kosom pogace, proti kateremu danes drvimo vec ali manj vsi. Vcasih, brez da bi se zavedali stranskih ucinkov, ki jih to drvenje prinasa s seboj. Kontrast med njegovim govorjenjem in reka mnozice, ki je hitela mimo je bil velik in je puscal mocan vtis. Tako mu je naposled le uspelo prepricati dolgolasca, da je vzel brezplacno knjizico o jezusovih naukih. Ljudje so mu zaploskali in vse je kazalo, da bo nocoj on moralni zmagovalec.

Toda ze naslednji trenutek, se je zaslisalo ropotanje in glasno vzklikanje, ki se je pocasi pomikalo po glavni ulici proti trgu. Bili so geji na svojo paradi ponosa, ki se je tisti teden dnevno odvijala po ulicah Toronta. V napetem ozracju so s svojo dobro voljo in zavracanjem splosnih druzbenih norm delovali kot mediator med prej omenjenima poloma. Med kapitalisticno in vedno hiteco mnozico ter poduhovljenim pridigarjem. Govorec z mikrofonom se je zacel glasno pritozevati nad golim oprsjem ene izmed mladenk, ki ga je brez sramu razkazovala in zacel mnozico nagovarjati naj ne bodo tako jezni. Toda bili so prevec evforicni in prevec dobre volje, da bi mu prisluhnili. Z vzklikanjem njihovega gesla: "We're here, we're queer, we're fabulous, don't f*ck with us!" so jasno dali vedeti da se pocutijo v Torontu dobro in povsem enakvredne. Bili so dobrodosla atrakcija in ljudje so jih vsak na svoj nacin pozdravili. Tudi sam sem v zelji za dobro fotko, hitro namontiral fles in se pomesal med njih. Pospremil sem parado se par ulic naprej, naredil video dogajanja, ki si ga lahko ogledate spodaj.

Ko so zavili z moje poti sem iztopil iz tega direndaja in se posvetil prvotno nacrtovanem nocnem fotografiranju.

 

Toronto

Mestu radi recejo tudi mali New York. Metropola v pravem pomenu besede in najvece mesto ter financno sredisce v Kanadi. Visoke stolpnice, Young-Dundas Square ( torontski "times square") in mravljisce ljudi raznolikih ras, narodnosti in veroizpovedi. Ter seveda tolarantnost do drugace spolno usmerjenih. (O tem vec v drugem postu)

Prav lepo se je bilo potopiti v to mnozico in se zavedati, da je prav vsakemu malo mar, kdo si, zakaj si tukaj in od kje prihajas. Verjetno je to dejstvo pretehtalo, da sem si v indijski trgovini nabavil siroke hlace hlamudrace ter nove japonke za 2$ in se razbremenjen vseh predsodkov, svobodno sprehodil po mestu. Zgledal sem sicer bolj harekrisnovsko, ampak ker to ni nikogar motilo, si tudi sam nisem prevec belil las. No, tudi teh ni bilo prav dosti, saj sem se dan prej pobril na nulo. Pa ne zaradi popolne harekrisnovske preobrazbe, nastavek aparata za strizenje las sem ocitno pustil doma, in tako mi ni preostalo drugega.

Prve dni sem spal v hostlu HI (hosteling international), vendar se mi je zdel malce predrag, zato sem se odlocil da grem v cenejsega - Global Village. Ko sem to omenil na recepciji, sta se punci le smejali in rekli, da se kmalu spet vidimo.

Zakaj ta smeh, mi je bilo jasno kmalu, ko sem prisel v moj "novi" hostel. Nekoc znamenit hotel v katerem so noc preziveli tudi gostje kot so Rolling Stones-i, Jack Nicholson in Leonardo Cohen, je danes verjetno le se senca samega sebe. Ce vprasate mene, verjetno od tistih casov niso vec vlagali vanj. Pristal sem v mali sobici s sestimi posteljami in enim oknom. Bilo je soparno in smrdelo je. Edino jogiji so bili trsi in boljsi kot v prejsnjem hostlu in tu sem spal bolje. Naslednji dan sem ze resno razmisljal, da bi se preselil nazaj v HI hostel, vendar se mi ni dalo se enkrat pakirati in gucati moje krame, zato sem ostal. Drugi dan, so me zaradi predhodnih rezervacij, preselili v sobo z desetimi posteljami, ki pa je bila dosti vecja in s tremi okni in veliko boljsim zrakom.

Dobra stran hostla je bil bar na terasi od hostla. Tu so imeli verjetno nacenejse pivo v vsem Torontu in bil odprt tudi za zunanje goste, ki so si zeleli stika s popotniki z vsega sveta. Tako je bilo dovolj za dobro druzbo, da si si narocil pivo in prisedel za eno izmed velikih lesenih miz ter se zadebatiral s ostalimi obiskovalci. V petih dneh sem tu spoznal res zanimive ljudi, za katere verjamem, da se bomo se srecali na poti. Na koncu sem si moral priznati, da mi je ta hostel zlezel pod kozo in tudi verz iz komada Hotel California: "you can check out anytime you like but you can never leave" ki je visel nad vrati se mi ni zdel vec tako sarkasticen. Toda bil je ze cas da se premaknem naprej.

Zanimivost (update 3.5.14)

Global Village Backpackers: Hostel closes doors in historic Toronto building

V tekstu vec o hostlu, v fotkah vec o mestu.