torek, 25. februar 2014

Olimpijske po Kanadsko

Kljub temu, da sem večino naših najboljših prenosov zaradi časovne razlike oz. dopoldanskega šihta zamudil, sem vesel, da sem letošnje olimpijske igre preživel tukaj.

Prvi razlog so naši hokejisti. Tukaj je namreč olimpijski hokejski turnir na prvem mestu, šele nato so Olimpijske igre. Ko sem na šihtu omenil kanadskemu sodelavcu Blaisu, ki je tudi sam amaterski igralec hokeja in veliki poznavalec tega športa, da tokrat Slovenija prvič igra na olimpijskem turnirju je šel na hitro preveriti našo postavo in gladko odvrnil, da nas bodo vsi po vrsti odpihnili. Na spisku ni bilo razen Anžeta Kopitarja, nikogar ki bi igral v NHL ligi in ta podatek mu je bil dovolj za hitri sklep. Rekel sem mu da je aroganten in da NHL liga pač ni vse. Ko sem mu omenil, da smo lani proti Kanadi klonili komaj v podaljšku je imel spet sto razlogov za to; verjetno ni bilo najboljših v ekipi, verjetno nas niso resno jemali in podobno. Slabi smo in vsi po vrsti nas bodo imeli za malo malico. Ni bilo debate.Tekom turnirja so mi tako naši hokejisti priigrali dva piva, saj je bil sveto prepričan, da naši ne morejo dati gola, niti Američanom, niti Rusom. Tako mi ni preostalo drugega, kot da patriotsko branim našo čast in zastavim dva piva. In ko so razbili še Avstrijce ter Slovake, ki so nafilani z NHL igralci, je le skesano priznal, da očitno naši ne morejo biti tako slabi. Lepo je bilo opazovati shemo izločilnih tekem in Slovenijo med najelitnejšo osmerico. Ajde rezultat s Švedsko bi lahko bil malce majn okrogel.

Drugi razlog pa je bil skupinsko gledanje ostalih športov s sodelavci med pavzami za kavo. Vodilni v podjetju (predsednik je velik ljubitelj hokeja) so se namreč odločili, da bi lahko v menzi namotirali TV, da bi lahko zaposleni vsaj med pavzami ujeli kanček olimpijskega dogajanja. Tako smo vsi stiskali pesti za svoje države ter se zbadali med sabo. Vse na prijatelskem nivoju, se razume. Bolj olimpijsko spremljanje Olimpijskih iger si težko predstavljam. Sploh če si sam iz male državice, ki se tako hrabro kosa z raznimi 80 milijonskim nacijami, kot je Nemčija in podobne.

Še prizor iz naše menze ob spremljanju ženskega finala tekme med Kanado in ZDA. Snemati sem začele le trenutek pred odločilnim golom...




petek, 14. februar 2014

Zaspal!

Prejšnji četrtek sem zaspal za na šiht. In to le dva dni po tistem, ko nam je šef rekel naj se ne sekiramo preveč, če bomo slučajno zaspali; naj nikar ne divjamo po cesti, varnost je na prvem mestu. To sicer ni praksa tukaj, naš šef je pač faca... se pač zgodi, ura zataji, vlak ti prekriža pot, razloge poznamo. Poleg tega sem pa prvič po dolgem času spet videl sončni vzhod. In bil je lep, preveč lep da bi se sekiral.


petek, 7. februar 2014

Nazaj v realnost :: Edmonton

V četrto gre rado. Morda pa tokrat bo. Moja objava namreč. To, da sem za to objavo potreboval štiri poizkuse in prav toliko mesecev samo priča, kako mi je to delo smrdelo. Zato je ta objava takšna kot je; predolga, preveč besed in zmedena..in mogoče še najlepše opiše prvi mesec in pol v Edmontonu..ena sama zmeda s sizifovim delom in brez luči na koncu tunela.  Lahko se je hvaliti in pisati objave, ko si na dopustu in ti gre vse po maslu. Ko ti sreča obrne hrbet in si ponižen imigrant je malce drugače. In podoživljati te grenke spomine in se posipati s pepelom ni prijetno opravilo. Ampam moram, zame. Rad bi nekje ohranil te občutke, da bi znal ceniti stvari, ki se ti zdijo samoumevne takrat, ko imaš polno rit vsega. 


Let nad Niagarskimi slapovi na dan, ko sem v drugo napadal Kanado.

Objava torej opisuje dneve, ko je bil Edmonton še črno-bel. Sedaj je precej boljše in moram priznati, da se tu vsak dan počutim bolj domače in že znam uživati v pozitivnih stvareh, ki jih mesto ponuja. Imam kul delo, klapco, imam avto in imam drsalke in seveda; toplo zavetje, ki pride še najbolj do pomena, ko temperatura pade na 35 degC pod ničlo. Vendar o tem kdaj drugič.

Naj za uvod napišem verz, ki sem ga nekje pobral takrat, ko mi je bilo tukaj najbolj bedno in se mi je zdelo da sem en navaden luzer. In takrat sem si rekel...mater ja...ta je pa kul;)

Two things define you: Your patience when you have nothing and your attitude when you have everything. Unknown

Dve stvari te določata: Potrplenje, ko nimaš ničesar in odnos, ko imaš vse.



nazaj v realnost...


1.1.2014

Res ne vem kako naj se lotim pisanja, da bi vam čimbolje opisal zadnje mesece, ki sem jih preživel v Edmontonu. Težko bo. Pa ne samo zaradi tega, ker je od prihoda preteklo že kar nekaj vode, ampak predvsem zato, ker je bilo težko. Od junaka do bedaka in ponovno...recimo do človeka, ki je ponovno pristal na trdnih tleh, tam kjer mu je mesto.
Turistična Kanada in poletni Vancouver, ki sem ga brez večjih skrbi užival pač ne more trajati večno. To uživancijo bi prav lahko podaljšal, ampak moj namen je bil, da del delovnih počitnic izkoristim tudi za nabiranje kanadskih delovnih izkušenj v moji stroki in seveda prihrankov, ki vedno radi pridejo prav.

Po zagotovilu večine Kandačanov, ki sem jih imel priložnost spoznati v prvih treh mesecih je obljubljena dežela vsakega strojnika kanadska provinca Alberta. Provinca v kateri se cedita med in mleko - pardon - nafta in njeni derivati, vse do končnega produkta denarja. Veliko jih pride sem od vsepovsod, tako iz vsega sveta, kot iz drugih kanadskih provinc z namenom, da si ustvarijo oz. popravijo finančni status. In jaz nisem nobena izjema. V Edmontonu - skoraj ni pogovora, ki se nebi vrtel okoli dela, nafte in denarja. Ok, včasih se pogovor ustavi tudi pri vremenu in takrat je zaključek skoraj vedno enak....hladno bo...in februarja bo še hladneje.

Ampak sam Edmonton ni prav nič kriv, da sem jaz oktobra, ko sem se spet vrnil v Kanado, pričakoval tukaj poletni Vancouver in strojniško službo, ki te po možnosti poišče kar sama. Tako sem pristal v edinem hostlu v Edmontonu, ki zaradi velikega števila iskalcev zaposlitve bolj spominja na azil, kot na popotniško oazo. V tem hostlu spoznaš vse živo. Ljudi, ki delajo na naftnih črpališčih in zaslužijo letno tudi do 100.000 $. Veliko je takih ljudi, ki so po pohlepnem hlastanju za denarjem zapadli v nečloveški ritem z mnogo nadurami in brez pravega socialnega življenja. Posledice so velikokrat katastrofalne. Veliko je zgodb, ko zapravijo vse kar zaslužijo; v parih prostih dneh. (droge, ženske in kockanje). V hostlu sem bil eno noč cimer z visoko kvalificiranim inženirjem, ki letno zasluži ogromno denarja, vendar je, kot sam pravi, le dobro plačani suženj. Dela po več kot 12 ur dnevno, 20 dni skupaj. Že sedmo leto v Fort McMurrayu - mestu na severu Alberte, ki je nastal izključno zaradi bližine naftnih črpališč. Verjetno si bo nabral dovolj denarja za vse življenje, vendar se zato dobesedno odreka najboljšim letom življenja. Vprašanje je torej: Bi preživeli svoja trideseta leta v zaporu, če bi vedeli da boste prišli iz njega bogati. Ne hvala.
Spoznaš tudi družinske ljudi, ki pridejo iz manj razvitih držav, oddelajo tukaj tri trde mesece in imajo dovolj, da lahko v svoji državi še celo leto vzdržujejo družino. Mlade iz vseh držav sveta, ki so si tako kot jaz zaželeli mednarodne izkušnje in si pridobili letno delovno vizo. Predvsem je dosti Nemcev, ki pred študijem vzamejo leto dni tujine in potovanj z razlogom, da bi ugotovili, kaj si želijo študirati oz. početi v življenju. Če bi imel moč bi slednje kar uzakonil;))

Prizori iz hostla, ki jih nikakor ne pogrešam (mogoče malce tazadni prizor): 




Veliko ljudi in prav toliko zgodb. V hostlu skoraj ni bilo človeka, ki ne bi iskal zaposlitve. Priložnosti za delo je v Edmontonu res veliko. Sploh za preprosta dela. In če nisi izbirčen in nimaš ravno dveh levih rok, lahko tu začneš delati že po enem tednu. Govorimo, o fizičnih delih, ki ponavadi niso najbolje plačana. Pa vendar, če imaš stisko z denarjem se lahko nekaj časa preživljaš tudi na ta način.

Kakorkoli, moja želja je bila, da si tu poiščem delo v svoji stroki - strojništvu. Da si poleg nekaj prihrankov naberem še mednarodne strojniške izkušnje. Povpraševanja po inženirih strojništva je kar veliko, žal pa si velika večina delodajalcev želi strojnike, ki imajo že kanadske izkušnje, še posebej so zaželjeni tisti s področja pridobivanja nafte.

Vendar kljub vsemu nisem hotel tako hitro obupati, zato sem zavihal rokave in se lotil iskanja oglasov za delo preko spleta. Za vsako resnejše delo moraš poleg "resumeja" (življenjepisa) napisati še "Cover letter" (spremno pismo). Bolj osebno pismo v katerem moraš v treh odstvakih prepričati delodajalca, da si ravno ti tisti pravi za prosto delovno mesto. Pismo mora biti napisano v skladu s kanadsko delovno kulturo. Lahko si mislite, da so bili moji prvi poiskusi, bolj parodija spremnim pismom kot kaj drugega.

Delodajalci v Kanadi niso dolžni odgovoriti na prijave za prosto delovno mesto. Tako so moji poiskusi postali pljunki v morje, da ne napišem kar scanje proti vetru. Vsaj občutek je bil tak, saj mi je morala z vsako neuspešno prijavo počasi kopnela. In dejstvo da bom kmalu ostal brez hostla ni prav nič pomagalo pri dvigu le te. Po enem tednu bivanja v hostlu sem namreč izvedel, da je maksimalni čas bivanja zaradi velikega povpraševanja omejen na 14 dni - najz. )

Res mi ni bilo lahko. Zabivanje časa za računalnikom med tem ko plačuješ drago najemnino. Izjemno frustrijajoče opravilo, sploh ko se tedni spremenijo v mesec in si še vedno brez prave službe. Tako sem se večkrat znova spoznaval, kako krhek je lahko notranji mir in da v bistvu nisi tako močan kot se ti včasih zdi. Ko si sam in ko se svet zamaje, ko nimaš okoli sebe punce, družine in prijateljev na katere bi se lahko naslonil, spoznaš kako zelo pomembni so. En sam kratek pogovor prek skypa te lahko spet postavi na pravo mesto. Hvala vam!

Prizori jesenskega Edmontona:














Spodaj prilagam zapisek iz dni ko sem bil še brezposeln, ko nisem vedel ne kako ne kam. In se je tako razpoloženje kot plani dnevno spreminjali. Od tega da grem nazaj v Vancouver do tega, da jo pomaknem kar nazaj domov in predčasno zaključim s kanadsko avanturo. Začetek v Edmontonu je zagotovo ena izmed težjih izkušenj v mojem življenju. Saj ne da bi se mi godila kakšna huda krivica ali kaj podobnega. Bil sem pač žrtev lastnih pričakovanj. Vse sem vzel preveč na lahko, toda za dobro službo je pač potrebno vložiti malce več dela, kot par klikov na googlu in predvsem več časa. Poznati je potrebno kulturo zaposlovanja, mesto in prave ljudi - tako kot povsod :)

23.11

Ok, s to objavo sem hotel počakati do takrat, ko bom imel že službo za pasom in bi bili grenki spomini na iskanje službe le zanimiva štorija iz preteklih dni. Da bi vam pripovedoval moje dogodivščine, polne nevarnosti in preprek, kot nek stari deda na gugalniku. Ampak, ker luči v tunelu zaenkrat še ni videti in bo do zaključka konec dober-vse dobro očitno zapadlo še kakšne pol metra suhega snega, sem se odločil da vas vseeno seznanim iz potekom dogotkov.

Morda sem to že vedel pa sem pozabil. Ampak včasih je slaba odločitev boljša kot nobena. Postavi te na mesto od kjer lahko začneš na novo graditi. Tako sem se odločil, da kljub obilo možnostim, ki so se mi ponujale (vrnitev v Vancouver, delo na naftnih črpalkah, Calgary) ostanem vsaj za nekaj časa še v Edmontonu in se lotim iskanja službe tako kot se zagre - brez nepotrebne panike. Z Belgijcem Lennyjem, s katerim sva se spoznala v hostlu sva najela vsak svojo sobo v manjši hiški, on za šest mesecev, jaz pa - previdno - za en mesec z možnostjo podaljšanja. Naslednji dan se nama je pridružil še Sam, Japonec, ameriških korenin, ki je prav tako kot midva prej živel v istem hostlu. Po 20 dneh življenja v hostlu, ki je bolj spominjal na dom za azilante in deljena sobe z osmimi arbajterji, je bila lastna soba prava oaza sredi puščave.

Tako smo vsi trije iskali zaposlitev in si z dneva v dan družno dvigovali moralo. Včasih je bilo res bedno, dan za dnem sedeti za racunalnikom in iskati službo brez pravega uspeha.

Lenny je nekje izbrskal center, kjer frišnim imigrantom pomagajo pri iskanju prve zaposlitve. Brezplačno oz. sponzorirano s strani vlade province Alberte. McBride Career center je bil nedvomno ena najsvetlejših plati prvih tednov. Pet strokovnjakov je vodilo interaktivne delavnice, na katerih smo spoznavali kanadsko kulturo na delovnem mestu, pisali obvezna spremna pisma in odgovarjali na zahtevna vprasanja na itervjuju. Seznanili so nas o uspesnem networkingu (kako si ustvarjati mrezo profesionalnih poznanstev) in kar je bilo najpomembenjše - imeli so tako pozitiven pristop da so mi vedno dvignili moralo, ne glede na to kako obupano sem se včasih počutil. En njihov strokovnak je delal z mano. Vsak teden sem mu moral poslati tabelo delodajalcev, ki sem jim poslal prijavo za delo. Počasi sem spoznal dobre načine kako priti do pravih ljudi v podjetju. Dejstvo je da moraš biti že skoraj profesionalni detektiv, če hočeš vspostaviti kontakti, ki te lahko pripelje do dela. Vsa najboljša in največja podjetja imajo sistem on-line prijav in seveda najraje vidijo, da se jim ni potrebno ukvarjati z ljudmi. Nekatera celo nimajo HR oddelka (kadravske) oziroma, ti za njega namenoma ne povedo. Tako nimaš druge izbire kot iti preko on-line prijave, ki največkrat ne vodi nikamor.


Tako je izgledalo moje iskanje zaposlitve po nekem času, ko sem bil že bolje organiziran. Na tak način sem tudi obveščal McBride, da so lažje spremljali moj napredek.

    Večinoma "strojniških" podjetji imajo pisarne in proizvodnjo na obrobju mesta in Edmonton je raztegnjeno čez vse. Transport je dokaj slab, pač ne dohaja nenormalne rasti mesta. In verjemite, nihče si ne želi čakati na avtobus 10 min pri -30degC. Tako skoraj nisem imel druge možnosti kot da nabavim avtomobil. Na srečo je veliko izbire (Edmončani so usekani na avtomobile) in majhne avtomobile, ki so malce starejši od 10 let se da dobiti kar ugodno. Tako sem po parih dneh brskanja po Kijijiju (kanadska Bolha) dobil mojega (zaenkrat še) zvestega Hyundaia Accent, letnik 2003 za 1600$. Večji problem je bil registracija avta. Saj za razliko od Nemcev in še parih izjem, Slovenci ne moremo kar tako zamenjati vozniškega dovoljenja. Prva ocena pri eni izmed zavarovalnic je bila da me bo registracija z mednarodnim vozniškim dovoljenje koštala 4000$ letno, kar se mi je zdelo je čisto nenormalno. Za pridobitev vozniškega dovoljenja province Alberte pa bi moral prvo prevesti moje dovoljenje iz slovenščine v angleščino, nato pa še opraviti nekaj ur vožnje. Zataknilo se je seveda že pri prevajanju, saj v mestu ni podjetja, ki bi mi lahko prevedlo iz slovenčine. Dobil sem podjetje ki dela z nekom, ki je prevaja iz srbščine in bi mi morda lahko prevedel, ampak bi mi za prevod vozniškega dovoljenja zaračunali okoli 150$. Izpit je sicer že v angleščini, ampak problem je datum...kakorkoli, zahtevajo prevod in nima pomena razpravljati o absurdnosti situacije. Ko sem že skoraj obupal in sem mislil, da bom moral avto kar predati sem dobil zavarovalnico, ki bi mi po neki normali ceni zavarovala avto tudi z mednarodnim vozniškim dovoljenje.

In ko je že kazalo, da bo en problem odpadel, sem zvedel da je mednarodno dovoljenje veljavno samo 3 mesece nato si moraš zrihtati lokalnega. In spet sem zabil eno dopoldne, da sem priklical na telefon prave ljudi, ki o stvari dejansko nekaj vedo. Pri AMA (Alberta Motor Association) so mi nato razložili, da če sem prebivalec Alberte in imam namen tukaj ostati moram po treh mesecih zamenjati vozniško, če pa nameravam iti po nekem času ven z države se pa lahko vozim naokoli z mednarodnim vozniškim. In seveda sem ji hitro potrdil, da jo popiham od tu brž ko mi poteče working holiday viza. Zavarovanje avtomobila me je na koncu prislo nekaj manj kot 150$ na mesec. Malce dražje je zato, ker je to moje prvo zavarovanje in sem z mednarodnim dovoljenjem brez olajšav. Po parih dneh borbe sem se končno lahko zapeljal čez Edmonton z mojo "novo" modro-srebrno puščico. juh juheeeej!



Modro-srebrna puščica;)



S šefom McBride Career centra Petrom in strokovnim svetovalcem Craigom. Ko sem dobil službo, sem se prišel zahvalit za pomoč in se posloviti od centra za iskanje dela. Nepričakovo sem moral na pobudo Petra z zvoncem prekiniti predvanje, na kakršnem sem še par dni nazaj sedel tudi sam in povedati svojo uspešno zgodbo o iskanju zaposlitve. Pridružili so se mi sodelavci centra McBride, ki so mi zaželeli uspešno kariero. Seveda se mi je zdelo malce trapasto, ampak sem si mislil, da je vredno, če bom s tem pripomogel k dvigu morale ostalim soborcem. 


Z delom sem pričel kot elektro tehnik 2.decembra v Powell Canada. Podjetje, ki izdeluje elektro distribucijske sisteme. In če me vprašate, koliko izkušenj imam kot elektro tehnik, vam brez slabe vesti priznam da bore malo. Vendar je trenutna potreba po tem kadru velika. Tako so pripravili interna izobraževanja, ki te naučijo tisto, kar potrebuješ, da lahko uspešno upravljaš poklic - brez nepotrebnega balasta. Avgusta so zgradili navo halo. Ko sem prvič prišel na delo nas je bilo v moji enoti 10, sedaj nas je 20 in do konca junija naj bi bilo na novo zaposlenih še okoli 60 ljudi. Več o mojem delu prihodnjič. 


Med iskanjem šihta sem se odmaknil od realnosti z izdelovanjem timelapsov, ki sem jih pozneje uporabil v videospotu za bend Fed Horses. Spot si lahko ogledate tukaj. Spodaj pa prilagam par fotk, ki so na koncu pristale tudi v spotu, kot del timelapsov.








 Ko je bilo fotkanje pri koncu mi je zatajil fotkič. Zadnja fotka je bila;


....in za njo samo še črnina. Kasneje sem ugotivil, da je šla zaslonka. Očitno ji veliko število posnetkov ni odgovorjalo in se je enostavno vdala. Naj povem, da me je še dan pred tem kolega Andrija M. svaril na se ne zezam s timelapsi. V prihodnje bom očitno moral poiskati boljšo rešitev. In ravno danes sem po dolgih mesecih odlašanja in iskanja najcenejše rešitve poslal fotkič na popravilo v San Francisco. Komaj čakam da bom lahko ponovno škljocal.