sobota, 23. februar 2013

Zimski Susak

Zimski Susak je posebno doživetje. Obenem je bilo to tudi moje prvo doživetje Suska. Pa vendar. Otok, ki se že z nestabilno mivkasto in apnenčasto sestavo tal, razlikuje od ostalih hrvaških otokov, je malce poseben v vseh pogledih. Sedemkilometrska odaljenost od večjega otoka Lošinj je verjetno kriva za to, da je tale otok od nekdaj malce samosvoj. Odmaknjenost od kopnega je bržkone kriva tudi za pisano lastništvo skozi zgodovino. Lastili so si ga Grki, Napoleon, hrvaški vladarji, Avstrijci in Madžari, Italijani, nacisti, do osamosvojitve pa še Tito. Ta je s svojim nacionalnim delovnim programom dosegel, da se je po drugi svetovni vojni, do sredine šestdesetih let odselilo več kot 80 % prebivalstva (večinoma v ZDA), ki sedaj šteje okoli 200 prebivalcev. (povzeto po Wikipediji)

Slika se precej spremeni poleti, saj Susak ravno zaradi svoje odmaknjenosti privablja vse več turistov.  Pa pustimo to za poletne mesece.

Zimski Susak je bil točno to, kar sem potreboval na pustni vikend. Odmik od maškarade. Take in drugačne. 3 x logatčan, 1 x prfarc. 2 x glasbenik, 2 x kitara, 1 x canon, 1 x nikon, 1 x orglice, 3 x tolkalo, 2 x ribiška palica, ducat x pivo,  travarica v lokalni lokandi, 0 x interneta, 0 x politike, 0 x vstaj.

Morje, glasba, mir in žal tudi mrzla burja.

Dovolj, da tudi amaterskemu umetniku vzbudi željo po iskanju zanimivih kadrov. Kadrov, ki upam da tudi vam dragi bralci, narišejo kanček vzdušja, ki smo ga bili deležni.