El Camino!

ETAPE

Se vedno nic slik, ura je enajst in zadni cas de se spravim naprej. Ko sem gledal za pot naprej sem na netu dobil stran z etapami. Jaz sem si prej pomagal z letaki, ki so mi jih na startu dali za vsako etapa, vendar sem imel jih imel samo za po Baskiji, od Portugalete dalje se bom pac mogel znajti drugace. Na liknu lahko vidite, kako priblizno je zgledala moja pot. Do zdaj grem vec ali manj tako kot je tukaj. Po dve etapi na dan. Odvisno od tezavnosti. Gre pocasneje kot sem mislil, ker so ene poti bolj ali manj samo za pes, tako da sem vcasih kolo bolj nosil kot se peljal na njemu in nisem bil dosti hitrejsi od pescev. Vendar se je skoraj vedno izplacalo, najveckrat s kaksnim cudovitim razgledom nad atlantikom. Zdaj vedno premislim, ce grem okoli po cesti ali se zazenem v kaksno bulo:) Odvisno od razpolozenja, ponavadi je tako da sem zjutraj se za fore in se potikam po grmovju s postanki po pol ure in fotkicem v roki, ko pa gre dan proti koncu pa samo iscem najlazjo pot do prenocisca:) Vceraj sem bil ob petih ze v hostlu v Bilbau, tako da sem imel dovolj casa da sem sel v center na eno fino vecerjo in se malo spocil. Mislim da imam danes pred sabo precej polozno pot sesdesetih kilometrov, kar bo prav fino tako za relaksacijo. Prejsne dni sem vedno speljal ene 3 vzpone ranga zale...oz. krajse ranga staje oz. se krajse ranga z biciklom-po-trim-stezi-okoli-potocka. Vglavnem ni da ni:) Pot je zanimiva enkrat si na pesceni plazi cez pet km pa ze v hribih na planoti kot je Vojsko. Pokrajna na hribovitih predelih je zelo podobna Sloveniji tako da ni sledi o domotozju:)hehe

Se vcerajsni utrinek: Ko sem se spuscal po klancu v Bilbao sem cekiral na zemljevidu ce grem prav, nakar se zraven ustavita dva kepsa in me pobarata ce sem se zgubil. Ko sem jima rekel da samo preverjam za pot, sta mi dala zemljevid mesta (pokazala sta mi hostel, znameniti muzej Guggenheim ter stadion Atletica iz Bilbava) in rekla naj vozim za njima, da me bosta pripeljala v center. Tako smo sli 50km/h po spustu do centra. Ce sta mi usla, sta se ustavila ob kraju ceste z utripajocimi lucmi, tako da so ostali v avtih mislili da jih ustavljajo in so posatali zmedeni:) Keps-sofer je dal samo roko ven in jim mahal naj grejo naprej. Uglavnem - imel sem varno spremstvo do centra. Ko smo se na semaforjih ustavili je odprl okno in smo se pogovarjali. Rekel mi je da on tudi kolesari in da je lani sel na turo po Pirenejih in da je hotel nerediti isti turo kot jaz pa ni imel casa. Tudi drugace so ljudje res zelo prijazni. Ko me vidijo tako natovorjenega, ko vozim po magistralkah mi trobijo navijaske melodije, pozdravljajo in ogovarjajo. Poslovimo pa se vedno z besedami "Buen Camino" ali srecno pot...s temi besedami se pozdravljamo romarji. V teh treh dneh lahko recem, da sem imel samo dobre izkusnje. Naj omenim se patra v samosatnu, kjer sem spal prejsno noc. Ta samostan ze od nekdaj sprejema romarje, kjer dobis posteljo, vecerjo, zajtrk, topel tus; vse za ceno prostovoljega prispevka in vzdusje med romarji je res pristno in domace. Ce ne bi dozivel, ne bi verjel da kaj takega se obstaja v tem casu.

Pues...tengo que ir!:) Hasta luego!

Proti Irunu...

Ole, ole! Kdor čaka dočaka!:) En lep pozdrav s poti proti Irunu, Baskija. Vse skupaj se je malce zavleklo, ampak glede na to, da še v petek popoldne nisem vedel, če bom sploh dobil prevoz do štartnega mesta mojega El Camina sem lahko več kot zadovoljen. Ker je bila zaradi praznikov v Franciji zapora, smo vsi "kamijonarji" stali 2 dni na počivališču tik pred francosko mejo, blizu Monaka. Tu sem spoznal par Slovencev, med drugimi tudi Robija, ki pelje robo v Bilbao. Ker je Goran (prvi šofer) šel samo do Barcelone, in bi potem moral do Iruna z vlakom, sem se zmenil z Robijem da lahko grem z njim, ki me bo pustil v torek zjutraj v Irunu, od kjer bom štartal mojo novo dogodivščino:) Drugače pa lohko povem, da sta mi tudi ta dva dni na počivališču minila hitro. Sicer ne vem kako bi se veselil te zapore, če bi to delo opravljal že par desetletji, tako kot to počnejo nekateri od teh šoferjev, ampak tako za prvič je bilo prav fajn. Vsi so me dobro sprejeli, še posebej slovenca Robi in Ivan, ter najbolj slovenski Hrvat Ivek Harley:) Včeraj smo šli do najbližjega mesta, ki je peš oddaljen slabe pol ure. Ventimiglia - staro obmorsko meseto, sicer se verjetno ne more primerjati z lepotami Monte Carla ampak je bilo super "tku de si človk mal noge pretegne alkubisereklo" Ko smo prišli nazaj smo si skuhali makarone, (drugič zapored s tuno in trikotnim merkatorjevim sirčkom) potem pa sva si po večernem tuširanju z Robijem privoščila tri filme zapored...no pri zadnjem - Zohanu sem zaspal. Ko sem se sredi noči zbudil, sva bila že na poti. Vse skupaj je prav super. Ležati udobno v kamijonu na zgornjem pogradu, gledati kako bele sredinske cestne črte izginjajo pod kabino kamijona, poslušati Doorse ki po radiju prepevajo o jezdecih v nevihti in obenem opazoviti majhne zamegljene lučke (bil sem brez leč) francoskih obmorskih mesti, ki se počasi premikajo mimo po obzorju. Neprecenljivo...sploh če se, tako kot jaz počutiš še bolj neobremenjeno, ker sem tik pred potovanjem odvrgel eno veliko skalo, ki se imenuje diploma. Jiiiihhhaaaa...gasamadrasa...do Iruna in še dlje:)

Post Nr. 57

Analogna fotografija

...kaj je to za ena žvav?? To je fotografija ki je ustvarjena s progresivnim spreminjanjem slikovnega medija, navadno temelji na kemičnem procesu (fotografski film). Večino časa od kar fotografija obstaja je bila to prevladajoča tehnika, nedavno pa je to tehniko skoraj povsem zamenjala digitalna fotografija. (vir:Wiki)

In zakaj bi se kdorkoli ukvarjal s to zadevo, če pa je že šla mimo je manj "sposobna" in je poleg vsega v končni fazi celo dražja. hmmm...v mojem primeru sem se odločil zato ker mi je moj stari Canon S1 crknil in je imel oče še vedno nekje 40-letno vzhodnonemško PRAKTICO, ki še vedno deluje brezhibno. Edini problem je bil da ta stara zadeva ni imela svetlomirja, za kar je poskrbel Fajfk, ki mi je posodil nekega ruskega (ustno izročilo pravi da je še izpred druge svetovne vojne). No ko sem imel pri sebi vso potrebno opremo sem šel po ČB film v fotografski studijo. Ko sem prodajalcu razložil o moji nameri da bom slikal analogno in da bi se celo rad navadil razvijati, me je pogledal malce čudno in me poizkušal od tega celo odvrniti. Očitno sem izgledal čisti amater saj mi je rekel da je to bolj za prestižno fotografijo. No jaz se nisem dal preveč motiti in sem ta film vseeno nabavil.

Starejši fotografi oz. tisti, ki ste sami kdaj slikali na film boste vedeli o čem govorim, če povem da je tako slikanje povsem nekaj drugega. Nič brezveznega flikanja in brezpotrebnega testiranja. Imaš 36 posnetkov in nobeden ni prav zastonj. Če smo bolj natančni je vsak vreden skoraj 60 centov. Zato vsakič ko zagledaš zanimiv motiv, se najprej umiriš in pogledaš s katere strani bi posnetek naredil, preštudiraš zanimivo kompozicijo. Nastaviš vse potrebne parametre, vključno s fokusom (ta fotkič nima avtofokusa), včasih je potrebno počakati da se sonce pojavi iznad oblakov (zaradi primerne svetlobe), naviješ film za en posnetek naprej (zvok: "prhhhhsk") in potem pritisneš sprožilec, mehanizem se sproži in stara praktica izreče tisti značilni "klik"...ampak tu se stvar šele dobro začne. Nato cel teden... ali dva, ali tri premlevaš in razmišljaš če so bli parametri pravilni ali bo fotka presvetla, je bila kompozicija na mestu. In najraje bi vse poslikal in razvil da bi čimprej videl rezultate, a kaj ko stvar ni poceni in hočeš nočeš čakaš, da v miru poslikaš cel film.

Najlepše pa je seveda ko se stvar po vsem tem času razvije in ti nekatere fotke uspejo prav tako kot si si želel. Ko jih držiš v roki in jih lahko pokažeš ali pokloniš osebam, ki so prav tako kot ti čakali, da jih končno že razviješ. No moram priznati da je bilo tokrat tudi precej takih, ki so bile čisto mimo. Poleg tega pa sem pozabil, da je potrebno film na roko še previti nazaj v kaseto predno odpreš pokrov in tako sem zgubil še dodatnih 8 slik. Na koncu je nastalo 11 slik, ki so se mi zdele vredne da jih razvijem.

Bistvo tega pisarjenja pa je, da ko sem se pred kratkim spet lotil te analogne fotografije, sem se nekako spomnil kaj me je na prvem mestu že kot 10 letnega mulca sploh tako zelo privlačilo pri fotografiji. In vsekakor bi prav vsakemu novodobnemu fotografu priporočil izlet v to pozabljeno tehniko, saj mislim da je tudi pri digitalni fotografiji potrebno imeti kanček analognega razmišlanja.

Če me sedaj vprašate, če bom ostal pri analogni, ali bom dovolj entuziasta ali upornika ali kogakoli že, je odgovor na dlani. Seveda ne. Se ne splača! Čakam da našparam za en boljši digitalc in si ga nabavim. Sigurno pa bom še nabavil film, ga vstavil v praktico in ob priliki pritisnil na sprožilec. "klik"

Slike sem v eni izmed fotokopirnic celo skeniral v ta namen da bi jih prilimal sem gor. Delo so slabo opravili in sedaj je še iz tistih, ki so bile drugače dobre, nastalo digitalno skropucalo, tako da jih bom dal gor drugič ko dobim nazaj kabel od svojega skenerja. Ali pa jih sploh ne bom. Pa naj analogno ostane analogno:))

Project: Kitchen 2008

Tinton

Verjetno vas še ne ve prav dosti, da imam nov vzdevek. To je prav poseben vzdevek, saj je "rezerviran" samo za eno osebo. Kdo bi bil to? Jah kdo drug kot naš Enej:)

Vse kar je prow...

...je prow! In nekaj bo treba naredit! Se opravičujem vsem zvestim bralcem mojega bloga, ki še vedno niste obupali nad mano. In če si mislite: "Ko je bil v Španiji in je imel domotožje smo bli dobri, zdaj mu je pa malo mar za nas", vam prav nič ne zamerim, ampak dejstvo je da temu ni tako. Prav rad bi kdaj pa kdaj še delil z vami. Resnica pa je da sem vedno na blogu pisal le o utrinkih z mojega življenja in da je zadnje čase moje življene sila dolgočasno in prav nič podobno lanskemu. Žal. Edino kar je bilo zanimivega je bil še en boleč poraz pri matematiki, ampak gremo optimistično naprej. Je že tako da bo treba kjub vsemu stisniti zobe in se zdaj najprej spopasti z dolgočasnimi izpiti , da bomo lahko spet vžgali kakšno tapravo akcijo. Poleg vsega mi je pa ta vikend odpovedal še moj stari fotoaparat Canon S1:( Držte se in se beremo!