Kolumbija / Colombia

For english version click here!

( Objava iz revije Svet & Ljudje, julij-avgust 2012 )

Kolumbija ima vse! Res, da to radi rečemo tudi za naš mali biser – Slovenijo. A če imamo mi mali paket, kjer je vsega po malo ima ta država vsega po veliko. Del Andov s kar 15 gora z nadmorsko višino čez 5000 m, pacifiški ocean na zahodu in toplo karibsko morje na severu z enimi izmed najlepšimi plažami na svetu, ogromne površine amazonskega deževnega gozda na jugu ter savane na vzhodu. Poleg tega je Kolumbija za Brazilijo druga država na svetu po številu različnih vrst živali in rastlin. Ima kar 58 narodnih parkov.

      Strah in predsodki, ki sem ga imel pred potovanjem so se razblinili takoj, ko sem se prvič sprehodil po pisanih ulicah stare kolonialne soseske »La Candelaria«, srce in kulturno središče 8-milijonske kolumbijske prestolnice. Toplina in odprtost ljudi nikakor ne dajo slutiti, da je bilo to mesto še nedolgo nazaj eno izmed nevarnejših mest na svetu. 

 

      Tako sva se z mojim madžarskim sopotnikom Csabo, kaj hitro znašla v kolumbijski študentski družbi, ki so se ravno tako odpravljali na raziskovanje njihove dežele. Skupaj smo si ogledali nacionalni park Los Nevados, znamenit predvsem po pusti kamniti pokrajini, ki spominja na površino meseca, vulkanih in jezerih, ki so nastali v nekaterih nedejavnih vulkanih.  Najznamenitejši in najvišji vulkan je s 5300 m Nevado del Ruiz. V času, ko smo bili tam je veljal rumeni alarm, zato prav na vrh ni bilo dovoljeno. 

     V času, ko to pišem (april 2012) velja rdeči alarm, kar pomeni, da lahko vsak časi izbruhne, zato so zdaj ta del parka zaprli za obiskovalce. Kljub temu, da na vrh ni bilo dovoljeno je bilo vseeno veselje gledati Kolumbijce v zrelih letih, ki so bili prav po otroško navdušeni nad snegom in so se brez zadrege spuščali po zasneženih strminah kar po vetrovkah. 

     

     Vulkan je nazadnje izbruhnil leta 1985 in takrat je vroča lava prekrila mesto Armero ter za seboj pustila več kot 20 tisoč žrtev od 29 tisočih prebivalcev, ki so v mestu živeli pred to tragedijo.

      Druga znamenitost parka Los Nevados pa je Valle de Cocora, čudovita dolina in edini kraj, kjer rastejo do 60 m visoke voščene palme Ceroxylon quindiuense. Zaščitene palme so eden izmed kolumbijskih simbolov. 

     Pot skozi dolino si je mogoče ogledati peš ali s konji. Pri barantanju za ceno za najem konjev je vsekakor pomagalo dejstvo, da smo bili v družbi domačinov zato smo dobili ugodno ceno. Dobro razpoloženje je še dodatno dvignilo sonce, ki se je pokazalo izza oblakov in mala steklenica lokalne žgane pijače Aguardiente, ki smo si jo po bratsko podajali. V tej dolini si je moč ogledati tudi rezervat, kjer prosto v naravi živijo kolibriji. Upravitelj koče v rezervatu je veselo pripovedoval, da v tej družbi nikakor ne pogreša televizije. 

      

     Drugo največje mesto Medellin, ki je še pred dvema desetletjema bil znan predvsem po medellinskem narko-kartelu in karizmatičnem voditeljem Pablu Escobarju je danes eno najvarnejših in najmodernejših mest v latinski Ameriki. Mesto, ki se zaradi ugodne klime predstavlja kot mesto večne pomladi, danes cveti tako ekonomsko kot tudi dobesedno. Znano je namreč po gojenju rož, vse bolj pa se zaradi visoke mode uveljavlja tudi kot latinskoameriški Milano. 

      Kljub temu, da ima mesto veliko za ponuditi, je naju bolj gnalo v naravo. Tako sva se za nekaj dni umaknila v zeleno mesto Guatape, priljubljeno lokalno turistično točko, ki jo prebivalci 80 km oddaljenega Medellina radi obiščejo med vikendi. Mesta ne bi bilo, če nebi oblasti leta 1970 zgradile ogromen jez. Iz izredno razgibanega terena je tako nastalo 56 km2 umetno jezero, polno malih otočkov in dolgih rtov. Poleg umetnega jezera je Guatape znano po pisanih fasadah njihovih malih nizkih hiš, ki jih še vedno gradijo v nekoliko kolonialnem slogu. Pri vsaki hiši imajo na fasadi kvadratne prostore, kjer vsak po svoje okrasi hišo.

      Turistično najbolj razvit del države je karibski sever. S tropsko klimo, čudovitimi plažami in povprečno letno temperaturo okoli 30 °C privabi tako ameriške turiste, kot turiste z juga latinske Amerike. Sever se med drugim ponaša z dvema najstarejšima mestoma: Santo Marto, ustanovljeno 1525 in osem let mlajšo Cartageno. Santa Marta je za turiste zanimivo predvsem zaradi bližine nacionalnega parka Tayrona in vasice Taganga. Park Tayrona očara z neprehodno divjino, 108 vrstami sesalcev, 300 vrstami ptic in rajskimi plažami, ki so zaradi odsotnosti turističnih kompleksov skozi celo leto večinoma neobljudene. Taganga pa je mirna ribiška vasica, ki pa se v večernih urah spremeni v divjo žurersko središče. 

      Cartagena vas sicer zaradi revnih predmestji in ležernih prebivalcev ne očara na prvi pogled, toda stari center mesta vas z izredno ohranjenimi kolonialnimi stavbami odpelje v čas, ko je bilo to mesto eno glavnih pristanišč na celem kontinentu. Zaradi izjemne lege in cvetoče ekonomije je bilo to mesto pogosto tarča francoskih in angleških piratov, zato so nadgradili sistem obzidij v mestu ter na bližnjem otoku postavili več trdnjav, ki jih lahko obiščemo še danes. Eden izmed razlogov za obisk Cartagene pa je tudi bližina plaže z belim peskom, po katerem je tudi dobila ime: Playa Blanca ter koralni narodni podvodni park Rosario y San Bernando , idealen za podvodni turizem.

      V Kolumbiji sta se v zadnjem desetletju tako varnost kot splošna kvaliteta življenja močno izboljšali. Čeprav ima država burno in nasilno zgodovino ter še dolgo pot do složnosti kolumbijskega naroda pred seboj, ima obiskovalec občutek, da so tokrat na pravi poti in da turistični slogan, ki pravi : »edini riziko, ki je v Kolumbiji je ta, da boste tukaj želeli ostati« absolutno drži.

Tine Mažgon, julij 2012

Ex-Titovo Velenje

Kljub temu, da nam čas teče z dneva v dan hitreje, se z nekaterimi bivšimi sošolci še vedno uspemo kdaj pa kdaj dobiti. Tokrat je bilo na vrsti Velenje in zidanice v Šmartnem pri Paki. Med znamenitosti smo dali tudi spomenik človeka, ki z enim očesom še vedno opazuje, kaj se z "njegovim" mestom dogaja v teh pogumnih novih časih.

Bilo je fajn!

Dvignite se! - sobotne demonstracije

"JEZA, VZROK ZA UPOR

Drznejo si nam reči, da država danes ne more več kriti stroškov splošnih državljanskih pravic. Toda kako lahko trdijo, da ni dovolj denarja za vzdrževanje in ohranjanje teh pridobitev, ko pa se je količina bogastva od konca vojne, ko je bila evropa razdeljena občutno povečala? Gotovo zato, ker je moč denarja, proti kateremu se je odporniško gibanje tako srdito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta; še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države. Banke, ki so zdaj v zasebnih rokah, se ubadajo predvsem s skrbjo za devidende in čim višje plače svojih direktorjev, ne s splošno koristjo. Prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi nikoli ni bil tako globok; dirka za denarjem in tekmovalnost pa nikoli nista bila deležni tolikšne spodbude."

 Citirano iz knjige: Stephane Hessel, Dvignite se! (Založba Sanje 2011)

 

" Uporniško gibanje je vzniknilo iz jeze. Mi, veterani odpora in oboroženih si Svobodne Francije, mlade rodove pozivamo, naj živijo in posredujejo dediščino odporniškega gibanja in njegovih idealov naprej. Kličemo jim: prevzemite štafeto, razjezite se! Odgovorni v politiki, gospodarstvu, intelektualci in celotna družba se ne smejo prodati niti se pustiti prepričati sedanji mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo."

 Citirano iz knjige: Stephane Hessel, Dvignite se! (Založba Sanje 2011)

"Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan in ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine, zgodovina pa more teči naprej, tako kot ji določajo posamezniki. In njen tok teče proti večji pravičnosti in večji svobodi - vendar ne tiste vrste nenadzorovani svobodi, kakršno si jemlje lisica v kokošnjaku. Pravice, ki jih omenja Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 so univezalne. Če srečate koga, ki jih ni deležen, sočustvujte z njim in mu pomagajte, da si jih bo izboril." 

 Citirano iz knjige: Stephane Hessel, Dvignite se! (Založba Sanje 2011)

" BREZBRIŽNOST, NAJSLABŠI MOŽNI ODGOVOR

Res je, razlogi za jezo so danes manj otiplivi - ali pa je svet toliko bolj zapleten. Kdo vlada, kdo odloča? Ni mogoče vedno zlahka razlikovati vseh tokov, ki usmerajo naša življenja. Nimamo več opravka z maloštevilno elito, katere ravnanje bi si z lahkoto razlagali. Svet je ogromen in čutiti je, da so njegovi deli vzajemno odvisni. Živimo v medsebojni povezanosti kakršne še ni bilo. Toda na tem svetu je nekaj stvari, ki jih ne moremo dopuščati. Če jih hočemo videti, moramo dobro pogledati in jih poiskati. Mladim pravim; malo poiščite in našli jih boste. Najslabši odgovor je brezbrižnost, reči "ničesar ne morem spremeniti, se bom že kako znašel ". Kdor se obnaša tako, zanika eno od poglavitnih in nepogrešljivih človeških lastnosti: sposobnost razjeziti se in se nato tudi vplesti."

 Citirano iz knjige: Stephane Hessel, Dvignite se! (Založba Sanje 2011)

"Naj torej še enkrat pozovem k pravem miroljubnem upiranju vsem sredstvom množičnega obveščanja, ki naši mladini ne odpirajo drugih obzorji kot množično potrošnjo, prezir do šibkejših od sebe in do kulture, splošno amnezijo in skrajno tekmovalnost na življenje in smrt"

Tistim možem in ženam, ki bodo vtisnili pečat 21.stoletju, pa z vso naklonjenosto sporočamo:

"USTVARJATI POMENI UPIRATI SE, UPIRATI SE POMENI USTVARJATI"

 Citirano iz knjige: Stephane Hessel, Dvignite se! (Založba Sanje 2011)

13 - November

Serija 13 nima posebne zgodbe. Tudi ne vem od kje mi ideja da bom objavil trinajst fotografij (vsakega) trinastega v mesecu. Ideja je pač šinila skozi glavo in se tam naselila. Če kakšen mesec nisem na volji za fotografijo, pustim da gre mimo in fotke pridejo na vrsto za prihodnji mesec. Brez discipline, vendar vedno z užitkom. Uporabniki facebooka si jih lahko ogledate tu, za ostale bom v prihodnosti naložil še na flicker. Gre pa za fotografije, ki so narejene za mojo dušo. Velikokrat malce čudaške mimo vseh fotografskih pravil, včasih pa preproste in kičasto lepe. Najraje imam take, ki morda niso na prvo žogo in skrivajo neko zgodbo. Včasih zgodbo razkrivajo same, drugič zgodba ostane skrita samo tiste, ki so bili na kraju dogodka, ko je fotka nastala. Meni so všeč, upam da tudi vam.