Nazaj v realnost :: Edmonton

V četrto gre rado. Morda pa tokrat bo. Moja objava namreč. To, da sem za to objavo potreboval štiri poizkuse in prav toliko mesecev samo priča, kako mi je to delo smrdelo. Zato je ta objava takšna kot je; predolga, preveč besed in zmedena..in mogoče še najlepše opiše prvi mesec in pol v Edmontonu..ena sama zmeda s sizifovim delom in brez luči na koncu tunela.  Lahko se je hvaliti in pisati objave, ko si na dopustu in ti gre vse po maslu. Ko ti sreča obrne hrbet in si ponižen imigrant je malce drugače. In podoživljati te grenke spomine in se posipati s pepelom ni prijetno opravilo. Ampam moram, zame. Rad bi nekje ohranil te občutke, da bi znal ceniti stvari, ki se ti zdijo samoumevne takrat, ko imaš polno rit vsega. 

Let nad Niagarskimi slapovi na dan, ko sem v drugo napadal Kanado.

Objava torej opisuje dneve, ko je bil Edmonton še črno-bel. Sedaj je precej boljše in moram priznati, da se tu vsak dan počutim bolj domače in že znam uživati v pozitivnih stvareh, ki jih mesto ponuja. Imam kul delo, klapco, imam avto in imam drsalke in seveda; toplo zavetje, ki pride še najbolj do pomena, ko temperatura pade na 35 degC pod ničlo. Vendar o tem kdaj drugič.

Naj za uvod napišem verz, ki sem ga nekje pobral takrat, ko mi je bilo tukaj najbolj bedno in se mi je zdelo da sem en navaden luzer. In takrat sem si rekel...mater ja...ta je pa kul;)

Two things define you: Your patience when you have nothing and your attitude when you have everything. - Unknown

Dve stvari te določata: Potrplenje, ko nimaš ničesar in odnos, ko imaš vse.

nazaj v realnost...

1.1.2014

Res ne vem kako naj se lotim pisanja, da bi vam čimbolje opisal zadnje mesece, ki sem jih preživel v Edmontonu. Težko bo. Pa ne samo zaradi tega, ker je od prihoda preteklo že kar nekaj vode, ampak predvsem zato, ker je bilo težko. Od junaka do bedaka in ponovno...recimo do človeka, ki je ponovno pristal na trdnih tleh, tam kjer mu je mesto.

Turistična Kanada in poletni Vancouver, ki sem ga brez večjih skrbi užival pač ne more trajati večno. To uživancijo bi prav lahko podaljšal, ampak moj namen je bil, da del delovnih počitnic izkoristim tudi za nabiranje kanadskih delovnih izkušenj v moji stroki in seveda prihrankov, ki vedno radi pridejo prav.

Po zagotovilu večine Kandačanov, ki sem jih imel priložnost spoznati v prvih treh mesecih je obljubljena dežela vsakega strojnika kanadska provinca Alberta. Provinca v kateri se cedita med in mleko - pardon - nafta in njeni derivati, vse do končnega produkta denarja. Veliko jih pride sem od vsepovsod, tako iz vsega sveta, kot iz drugih kanadskih provinc z namenom, da si ustvarijo oz. popravijo finančni status. In jaz nisem nobena izjema. V Edmontonu - skoraj ni pogovora, ki se nebi vrtel okoli dela, nafte in denarja. Ok, včasih se pogovor ustavi tudi pri vremenu in takrat je zaključek skoraj vedno enak....hladno bo...in februarja bo še hladneje.

Ampak sam Edmonton ni prav nič kriv, da sem jaz oktobra, ko sem se spet vrnil v Kanado, pričakoval tukaj poletni Vancouver in strojniško službo, ki te po možnosti poišče kar sama. Tako sem pristal v edinem hostlu v Edmontonu, ki zaradi velikega števila iskalcev zaposlitve bolj spominja na azil, kot na popotniško oazo. V tem hostlu spoznaš vse živo. Ljudi, ki delajo na naftnih črpališčih in zaslužijo letno tudi do 100.000 $. Veliko je takih ljudi, ki so po pohlepnem hlastanju za denarjem zapadli v nečloveški ritem z mnogo nadurami in brez pravega socialnega življenja. Posledice so velikokrat katastrofalne. Veliko je zgodb, ko zapravijo vse kar zaslužijo; v parih prostih dneh. (droge, ženske in kockanje). V hostlu sem bil eno noč cimer z visoko kvalificiranim inženirjem, ki letno zasluži ogromno denarja, vendar je, kot sam pravi, le dobro plačani suženj. Dela po več kot 12 ur dnevno, 20 dni skupaj. Že sedmo leto v Fort McMurrayu - mestu na severu Alberte, ki je nastal izključno zaradi bližine naftnih črpališč. Verjetno si bo nabral dovolj denarja za vse življenje, vendar se zato dobesedno odreka najboljšim letom življenja. Vprašanje je torej: Bi preživeli svoja trideseta leta v zaporu, če bi vedeli da boste prišli iz njega bogati. Ne hvala.

Spoznaš tudi družinske ljudi, ki pridejo iz manj razvitih držav, oddelajo tukaj tri trde mesece in imajo dovolj, da lahko v svoji državi še celo leto vzdržujejo družino. Mlade iz vseh držav sveta, ki so si tako kot jaz zaželeli mednarodne izkušnje in si pridobili letno delovno vizo. Predvsem je dosti Nemcev, ki pred študijem vzamejo leto dni tujine in potovanj z razlogom, da bi ugotovili, kaj si želijo študirati oz. početi v življenju. Če bi imel moč bi slednje kar uzakonil;))

Prizori iz hostla, ki jih nikakor ne pogrešam (mogoče malce tazadni prizor): 

Veliko ljudi in prav toliko zgodb. V hostlu skoraj ni bilo človeka, ki ne bi iskal zaposlitve. Priložnosti za delo je v Edmontonu res veliko. Sploh za preprosta dela. In če nisi izbirčen in nimaš ravno dveh levih rok, lahko tu začneš delati že po enem tednu. Govorimo, o fizičnih delih, ki ponavadi niso najbolje plačana. Pa vendar, če imaš stisko z denarjem se lahko nekaj časa preživljaš tudi na ta način.

Kakorkoli, moja želja je bila, da si tu poiščem delo v svoji stroki - strojništvu. Da si poleg nekaj prihrankov naberem še mednarodne strojniške izkušnje. Povpraševanja po inženirih strojništva je kar veliko, žal pa si velika večina delodajalcev želi strojnike, ki imajo že kanadske izkušnje, še posebej so zaželjeni tisti s področja pridobivanja nafte.

Vendar kljub vsemu nisem hotel tako hitro obupati, zato sem zavihal rokave in se lotil iskanja oglasov za delo preko spleta. Za vsako resnejše delo moraš poleg "resumeja" (življenjepisa) napisati še "Cover letter" (spremno pismo). Bolj osebno pismo v katerem moraš v treh odstvakih prepričati delodajalca, da si ravno ti tisti pravi za prosto delovno mesto. Pismo mora biti napisano v skladu s kanadsko delovno kulturo. Lahko si mislite, da so bili moji prvi poiskusi, bolj parodija spremnim pismom kot kaj drugega.

Delodajalci v Kanadi niso dolžni odgovoriti na prijave za prosto delovno mesto. Tako so moji poiskusi postali pljunki v morje, da ne napišem kar scanje proti vetru. Vsaj občutek je bil tak, saj mi je morala z vsako neuspešno prijavo počasi kopnela. In dejstvo da bom kmalu ostal brez hostla ni prav nič pomagalo pri dvigu le te. Po enem tednu bivanja v hostlu sem namreč izvedel, da je maksimalni čas bivanja zaradi velikega povpraševanja omejen na 14 dni - najz. )

Res mi ni bilo lahko. Zabivanje časa za računalnikom med tem ko plačuješ drago najemnino. Izjemno frustrijajoče opravilo, sploh ko se tedni spremenijo v mesec in si še vedno brez prave službe. Tako sem se večkrat znova spoznaval, kako krhek je lahko notranji mir in da v bistvu nisi tako močan kot se ti včasih zdi. Ko si sam in ko se svet zamaje, ko nimaš okoli sebe punce, družine in prijateljev na katere bi se lahko naslonil, spoznaš kako zelo pomembni so. En sam kratek pogovor prek skypa te lahko spet postavi na pravo mesto. Hvala vam!

Prizori jesenskega Edmontona:

Spodaj prilagam zapisek iz dni ko sem bil še brezposeln, ko nisem vedel ne kako ne kam. In se je tako razpoloženje kot plani dnevno spreminjali. Od tega da grem nazaj v Vancouver do tega, da jo pomaknem kar nazaj domov in predčasno zaključim s kanadsko avanturo. Začetek v Edmontonu je zagotovo ena izmed težjih izkušenj v mojem življenju. Saj ne da bi se mi godila kakšna huda krivica ali kaj podobnega. Bil sem pač žrtev lastnih pričakovanj. Vse sem vzel preveč na lahko, toda za dobro službo je pač potrebno vložiti malce več dela, kot par klikov na googlu in predvsem več časa. Poznati je potrebno kulturo zaposlovanja, mesto in prave ljudi - tako kot povsod :)

23.11

Ok, s to objavo sem hotel počakati do takrat, ko bom imel že službo za pasom in bi bili grenki spomini na iskanje službe le zanimiva štorija iz preteklih dni. Da bi vam pripovedoval moje dogodivščine, polne nevarnosti in preprek, kot nek stari deda na gugalniku. Ampak, ker luči v tunelu zaenkrat še ni videti in bo do zaključka konec dober-vse dobro očitno zapadlo še kakšne pol metra suhega snega, sem se odločil da vas vseeno seznanim iz potekom dogotkov.

Morda sem to že vedel pa sem pozabil. Ampak včasih je slaba odločitev boljša kot nobena. Postavi te na mesto od kjer lahko začneš na novo graditi. Tako sem se odločil, da kljub obilo možnostim, ki so se mi ponujale (vrnitev v Vancouver, delo na naftnih črpalkah, Calgary) ostanem vsaj za nekaj časa še v Edmontonu in se lotim iskanja službe tako kot se zagre - brez nepotrebne panike. Z Belgijcem Lennyjem, s katerim sva se spoznala v hostlu sva najela vsak svojo sobo v manjši hiški, on za šest mesecev, jaz pa - previdno - za en mesec z možnostjo podaljšanja. Naslednji dan se nama je pridružil še Sam, Japonec, ameriških korenin, ki je prav tako kot midva prej živel v istem hostlu. Po 20 dneh življenja v hostlu, ki je bolj spominjal na dom za azilante in deljena sobe z osmimi arbajterji, je bila lastna soba prava oaza sredi puščave.

Tako smo vsi trije iskali zaposlitev in si z dneva v dan družno dvigovali moralo. Včasih je bilo res bedno, dan za dnem sedeti za racunalnikom in iskati službo brez pravega uspeha.

Lenny je nekje izbrskal center, kjer frišnim imigrantom pomagajo pri iskanju prve zaposlitve. Brezplačno oz. sponzorirano s strani vlade province Alberte. McBride Career center je bil nedvomno ena najsvetlejših plati prvih tednov. Pet strokovnjakov je vodilo interaktivne delavnice, na katerih smo spoznavali kanadsko kulturo na delovnem mestu, pisali obvezna spremna pisma in odgovarjali na zahtevna vprasanja na itervjuju. Seznanili so nas o uspesnem networkingu (kako si ustvarjati mrezo profesionalnih poznanstev) in kar je bilo najpomembenjše - imeli so tako pozitiven pristop da so mi vedno dvignili moralo, ne glede na to kako obupano sem se včasih počutil. En njihov strokovnak je delal z mano. Vsak teden sem mu moral poslati tabelo delodajalcev, ki sem jim poslal prijavo za delo. Počasi sem spoznal dobre načine kako priti do pravih ljudi v podjetju. Dejstvo je da moraš biti že skoraj profesionalni detektiv, če hočeš vspostaviti kontakti, ki te lahko pripelje do dela. Vsa najboljša in največja podjetja imajo sistem on-line prijav in seveda najraje vidijo, da se jim ni potrebno ukvarjati z ljudmi. Nekatera celo nimajo HR oddelka (kadravske) oziroma, ti za njega namenoma ne povedo. Tako nimaš druge izbire kot iti preko on-line prijave, ki največkrat ne vodi nikamor.

Tako je izgledalo moje iskanje zaposlitve po nekem času, ko sem bil že bolje organiziran. Na tak način sem tudi obveščal McBride, da so lažje spremljali moj napredek.

    Večinoma "strojniških" podjetji imajo pisarne in proizvodnjo na obrobju mesta in Edmonton je raztegnjeno čez vse. Transport je dokaj slab, pač ne dohaja nenormalne rasti mesta. In verjemite, nihče si ne želi čakati na avtobus 10 min pri -30degC. Tako skoraj nisem imel druge možnosti kot da nabavim avtomobil. Na srečo je veliko izbire (Edmončani so usekani na avtomobile) in majhne avtomobile, ki so malce starejši od 10 let se da dobiti kar ugodno. Tako sem po parih dneh brskanja po Kijijiju (kanadska Bolha) dobil mojega (zaenkrat še) zvestega Hyundaia Accent, letnik 2003 za 1600$. Večji problem je bil registracija avta. Saj za razliko od Nemcev in še parih izjem, Slovenci ne moremo kar tako zamenjati vozniškega dovoljenja. Prva ocena pri eni izmed zavarovalnic je bila da me bo registracija z mednarodnim vozniškim dovoljenje koštala 4000$ letno, kar se mi je zdelo je čisto nenormalno. Za pridobitev vozniškega dovoljenja province Alberte pa bi moral prvo prevesti moje dovoljenje iz slovenščine v angleščino, nato pa še opraviti nekaj ur vožnje. Zataknilo se je seveda že pri prevajanju, saj v mestu ni podjetja, ki bi mi lahko prevedlo iz slovenčine. Dobil sem podjetje ki dela z nekom, ki je prevaja iz srbščine in bi mi morda lahko prevedel, ampak bi mi za prevod vozniškega dovoljenja zaračunali okoli 150$. Izpit je sicer že v angleščini, ampak problem je datum...kakorkoli, zahtevajo prevod in nima pomena razpravljati o absurdnosti situacije. Ko sem že skoraj obupal in sem mislil, da bom moral avto kar predati sem dobil zavarovalnico, ki bi mi po neki normali ceni zavarovala avto tudi z mednarodnim vozniškim dovoljenje.

In ko je že kazalo, da bo en problem odpadel, sem zvedel da je mednarodno dovoljenje veljavno samo 3 mesece nato si moraš zrihtati lokalnega. In spet sem zabil eno dopoldne, da sem priklical na telefon prave ljudi, ki o stvari dejansko nekaj vedo. Pri AMA (Alberta Motor Association) so mi nato razložili, da če sem prebivalec Alberte in imam namen tukaj ostati moram po treh mesecih zamenjati vozniško, če pa nameravam iti po nekem času ven z države se pa lahko vozim naokoli z mednarodnim vozniškim. In seveda sem ji hitro potrdil, da jo popiham od tu brž ko mi poteče working holiday viza. Zavarovanje avtomobila me je na koncu prislo nekaj manj kot 150$ na mesec. Malce dražje je zato, ker je to moje prvo zavarovanje in sem z mednarodnim dovoljenjem brez olajšav. Po parih dneh borbe sem se končno lahko zapeljal čez Edmonton z mojo "novo" modro-srebrno puščico. juh juheeeej!

Modro-srebrna puščica;)

S šefom McBride Career centra Petrom in strokovnim svetovalcem Craigom. Ko sem dobil službo, sem se prišel zahvalit za pomoč in se posloviti od centra za iskanje dela. Nepričakovo sem moral na pobudo Petra z zvoncem prekiniti predvanje, na kakršnem sem še par dni nazaj sedel tudi sam in povedati svojo uspešno zgodbo o iskanju zaposlitve. Pridružili so se mi sodelavci centra McBride, ki so mi zaželeli uspešno kariero. Seveda se mi je zdelo malce trapasto, ampak sem si mislil, da je vredno, če bom s tem pripomogel k dvigu morale ostalim soborcem. 

Z delom sem pričel kot elektro tehnik 2.decembra v Powell Canada. Podjetje, ki izdeluje elektro distribucijske sisteme. In če me vprašate, koliko izkušenj imam kot elektro tehnik, vam brez slabe vesti priznam da bore malo. Vendar je trenutna potreba po tem kadru velika. Tako so pripravili interna izobraževanja, ki te naučijo tisto, kar potrebuješ, da lahko uspešno upravljaš poklic - brez nepotrebnega balasta. Avgusta so zgradili navo halo. Ko sem prvič prišel na delo nas je bilo v moji enoti 10, sedaj nas je 20 in do konca junija naj bi bilo na novo zaposlenih še okoli 60 ljudi. Več o mojem delu prihodnjič. 


Med iskanjem šihta sem se odmaknil od realnosti z izdelovanjem timelapsov, ki sem jih pozneje uporabil v videospotu za bend Fed Horses. Spot si lahko ogledate tukaj. Spodaj pa prilagam par fotk, ki so na koncu pristale tudi v spotu, kot del timelapsov.

 Ko je bilo fotkanje pri koncu mi je zatajil fotkič. Zadnja fotka je bila;

....in za njo samo še črnina. Kasneje sem ugotivil, da je šla zaslonka. Očitno ji veliko število posnetkov ni odgovorjalo in se je enostavno vdala. Naj povem, da me je še dan pred tem kolega Andrija M. svaril na se ne zezam s timelapsi. V prihodnje bom očitno moral poiskati boljšo rešitev. In ravno danes sem po dolgih mesecih odlašanja in iskanja najcenejše rešitve poslal fotkič na popravilo v San Francisco. Komaj čakam da bom lahko ponovno škljocal. 

Dobrodošli v Vancouvru / Welcome to Vancouver

Saj ne vem če si upam napisati, ampak v tem trenutku je zunaja temperatura v Edmontonu ob 0:46 10 stopinj fahrenheitov oz. -12 stopinj celzija. Tako mi spomin hote ali nehote uhaja nazaj v preteklost, v julijske dni, ko še nisem iskal resne službe, in se je v zraku čutilo da najlepši dnevi poletja šele prihajajo.

9.Julij 2013

Nasprotno s pričakovanji, mi je ustavil avto še predno sem uspel do konca narediti tablo za štopanje. Dobesedno... nisem niti štopal. Čepel sem ob cesti in s flumastrom ojačeval črke. Družina indijanskih korenin je šla do Princ Georga, tako so me zategnili do križisča Tete Jaune Cache, kjer se je naša pot razšla. Moj cilj za tisti dan je bil Kamloopse. Tudi tukaj nisem čakal več kot 15 min, ko sta mi ustavila dva Etiopijca. Šla sta direktno do 800 km odaljenega Vancouvra. Eden izmed njiju je celo študiral 4 leta v Trstu, tako da je poznal Slovenijo in slovenske punce. Kasneje je doktoriral iz računalniskih ved v Vancouvru. Sedaj tam živi in dela. Drugi je bil pri njemu samo na obisku. Čas je ob pogovoru in tradicionalni etiopijski glasbi hitro mineval in ob ne prav zmerni vožnji, smo bili v Kamlopsu prej kot sem pricakoval. Onedva sta si mesto izbrala za počitek jaz pa za cilj tistega dne. Vendar me je vse veselje minilo ko sem si mesto pogledal od bližje. Kamploopse pač ni mesto, kjer bi si človek želel ostati kot turist. Stoji namrec sredi pusčave in vse okoli ni videti zelenja. Bilo je vroče in suho. Mesto kot mesto pa...brez veze izgubljati besed. 

Sporočil sem jima, da sem se premislil in da grem z njima direktno do Vancouvra. Slovencu Davorju pa sem napisal sms, da bom v Vancouvru pred pričakovanji. Če lahko pri njih prespim že isti dan in če mi v tem primeru lahko pošlje njihov naslov. 2629 W 5th Ave. Naslov, ki mi bo zaradi razpleta dogotkov za vedno ostal v lepem spominu. Yonas ni popuščal in je pridno gnal svojega jeklenega konjička proti največjem mestu Britanske kolumbije. Vsake pou ure je sicer moral upočasniti in pihniti v alkotest, ki je imel namontiranega v avtu. Prav tako je moral dokazati ta je trezen vsakič, ko je vžgal avtomobil. Policija ga je namreč neke noči v Vancouvru ustavila pod vplivom alkohola in za kazen je za eno leto dobil v svoj avto alkotest. Tako mora sedaj celo leto, vsake pou ure in vsakič ko vžge avtomobil dokazati, da ni vinjen. Poleg tega pa mora plačevati še 300 $ kazni na mesec, celo leto. Vsekakor lekcija, ki ga bo izučila je ne bo pozabil.  

Tako sem bil v Vancouvru veliko prej kot sem pričakoval. Yonas mi je dal napotke kako naj pridem do naslova. Pridno sem jih upošteval in bil okoli osme zvečer že pred rdečo hišo, ki je po obliki spominjal na pravcato vilo. Na zvonec se ni noben odzval, napisal sem sms in skozi okno 2 nadstropja je pogledala glava, ki bi lahko pripadala Davorju - v živo sem ga takrat videl prvič. "O lej ga, si že tukaj, pridi gor" Izmenjala sva par besed...o mojem potepanju, o mestu samem...o hiši v kateri živita še z drugim cimrom. Izvedel sem da je sicer še ena soba frej, da pa je verjetno precej draga (okoli 800 $ na mesec - preveč za moj žep). Spoznal sem tudi podaljšano roko lastnika stanovanja - Sachleena, ki skrbi, da oddaja sob poteka čimbolj uspešno. Bolj za hec kot za res, sem ga vprašal koliko hoče za sobo. Vprašal me je koliko bi dal. Čim manj se razume. 650 $ na mesec! Iz predhodno pridobljenih podatkov sem vedel, da je cena ugodna. Poleg tega ni zahteval nobenega predhodnega depozita, kar je pomenilo da bi se lahko pobral od tam kadakoli, če mi kaj ne bi ustrezalo. Deal! Tako sem imel stanovanje po slabi uri kar sem prišel v mesto. Privoščil sem si topel tuš in se potihem smejal moji neverjetni sreči. Seveda hvaležen Davorju, ki mi je v prvi vrsti sploh ponudil prenočišče.

Ko je prišel s službe še drugi Slovenec, ki je živel tam (Matej Malc), sem vedel da mi v tem mestu ne bo hudega. Oba sta me super sprejela. Ednina "bala" je bila, da bomo v taki zasedbi govorili še več slovensko kot bi sicer - kar ni ravno namen delovnih počitnic. In tudi smo..ampak...kaj čmo. Jaz ne morem pomagati, če so največkrat najbolj kul ljudje, ki jih spoznam v tujini ravno Slovenci. In vem, da nobenemu od nas ni žal da se je tako razpletlo. Od nekje se je pojavil še tretji cimer Vineet. In skupaj smo odkorakali v bližnji bar in poletnim dogodivščinam naproti.

Naslednjič napišem par besed o Edmontonu. To je poglavje iz druge knjige. Kaj iz druge knjige, celo drugačnega žanra. Če je Vancouver lahkotno poletno branje, bo Edmonton ruska morbidna povest tipa Plašč. Ajde pretiravam, tako hudo spet ni. Naslednjic par besed o Edmontonu, bogsigavedi kdaj.

Jasper

Za tiste, ki ze veste kaksno je realno stanje, naj povem da sem ravno priletel v Toronto in cakam na let do Edmontona. Za tiste, ki vas zanima kako in zakaj sem prisel do sem, vas vabim da si preberete dalje. To spodnje so opisi dnevov iz zacetka julija. Pocasi in z uzitkom ane:))

V Jasperju mi stvari niso tekle tako preprosto kot v Banffu. Morda sem se tam malce razvadil in od vesolja pricakoval, da bo postavljal stvari v red namesto mene kar v nedeogled. Kljub temu da je bilo od hostla do Jasperja samo dobrih 30 km, ni bilo nikogar, ki bi mi nudil prevoz. Tako se spet obsedel ob cesti. Premik je bil sele ko je upravnik hostla sel po opravkih v hostel v Jasperju. Tako sem dobil prevoz direktno do zeljene destinacije. Naj povem da lokacija hostla v Jasperju ni najbolj posrecena, saj lezi 7 km izven mesta, od tega je 3 km strmega klanca.  V hostlu me je cakala novo presenecenje. Klub temu da ima ta hostl najvecje skupno lezisce kar sem jih kdaj videl (68 postelj), je bilo vse zasedeno. Tako mi ni ostalo drugega kot da rezerviram za naslednji dan in se pomaknem nazaj v dolino v kamp.

Ker so noci sredi teh gora tudi poleti precej hladne, moja oprema pa ni bila temu primerna sem staknil prehlad. Tako sem se cel naslednji dan (z izjemo kratkega obiska mesta) prezdel v hostlu. Pocasi sem se postavil na noge in po dveh neizkoriscenih dnevih zbral moci za raziskovanje mesta Jasper. Zalostno vendar resnicno; lepote Skalnatega gorovja me niso vec ganila na tak nacin kot prve dni v Banffu. Poleg tega pa me je zacela preganjati se slaba vest, saj je bil ze kak mesec odkar sem nazadnje poprijel za kaksno "konkretno" delo (prekleta bodi, delavska mentaliteta:). Blizal se je cas odhoda, hotel sem odditi v Vancouver, si poiskati neko sluzbo in se za silo ustaliti. Ocitno mi je bilo dovolj preganjana za prostimi posteljami  hostlih.

Vseeno pa sem si hotel privosciti se kolesarko turo po okoliskih gozdovih. Tako sem zadnji dan v Jasperju rental gorsko kolo ter se s karto v roki podal na enodnevno turo. Narava tukaj je res enkratna in v trenutku mi je bilo zal da se nisem zmotiviral ze kak dan prej. Neokrnjen gozd z mnogo jezeri in popolno tisino. Pocutil sem se pomirjeno in eno z naravo. Clovek se zacne sprasevati komu na cast smo silili ven s te prelepe divjine v drugo, betonsko - ki nas sili v vsakodnevno gonjo. Za ceno varnosti in luksuza smo zamenjali stres. Za prsut na pladnju - svobodo. In nekje na poti izgubili nase bistvo - ziveti zivljenje.

Moje filozofiranje je zgubilo krila, ko sem prisel da teh dveh tabel. Pot je namrec vodila, cez obmocje, kjer prebivajo grizliji. Tolazil sem se, da ce bi bilo tako nevarno prav gotovo ne bi speljali kolesarske steze cez njihovo obmocje. Kakorkoli; od vseh nastetih priporocil mi je ostalo samo oprezanje za njimi in glasno prepevanje. Tako so glasilke hitro pokukale iz grla in sfusan refren Avsenikove klasike se je razlegel po moji okolici: SLOVEENIJAAAAaaAAaaaaAaaAA...OD KOT LEPOTE TVOJEEeeEEEeEEe....preprican sem da pomaga bolj kot vsak "bear spray". Fusanje je lahko tudi dobrodoslo.

Ker sem se naslenji dan odpravljal na stopanje do 800 km odaljenega Vancouvra se je bilo potrebno primerno opremiti. Naj se povem da je bil prvi plan da se pristulim kaksnemu turistu, ki je bil namenjen v Vancouver. Zato sem se nic kaj sramezljivo zapeljal cez kamp in direktno vprasal ljudi, ce gredo proti Vancouvru in ce imajo se plac zame. Spraseval sem samo mlade in take, ki so bili ze na dalec videti kul. Zal je bilo vecina turistov iz Edmontona in ce bi bil namenjen tja bi na ta nacin dobil hitro prevoz. Tako sem se moral vdati v usodo: stopati bo potrebno! Za hec sem v kontejner, kjer kamperji skrivajo hrano pred medvedi zataknil listek s samohvalno prosnjo. Tako se to dela v Kanadi :) Oglasil se ni nihce.

Planiral sem da bo stop to Vancouvra velik zalogaj. Plan je bil da pridem do tja postopoma, se ustavim se v kaksnem zanimivem kraju na poti. Ker sem imel bajk se vedno rentan sem se zapeljal v center mesta ki je bil oddaljen 7 km stran. Nabavil sem dve veliki vrecki konzerv in ostale hrane in jih nalozil vsako na svojo stran krmila ter se suvereno odpravil nazaj proti hostlu. Slo mi je super. No vsaj dokler se ni zacel 3 km strmi klanec, ki bi ga ze brez tovora tezko premagal. Problem je bil, ker nisem mogel kolesariti stoje, saj bi se v tem primeru kolo zacelo gibati prevec levo in desno. In vsakic ko je polna vrecka zadela kolo, se je na tistem mestu kjer je konzerva pocila ob vilice naredila majhna luknjica. Levo, desno, levo, desno. In vsakic droben, skoraj neslisen zven, ko je konzerva udarila ob vilico. Nemocno sem opazoval kako se pocasi trze vrecka. Ze sem videl scenarij, kako se konzerve kotalijo vsako v svojo stran po strmem klancu. In ni mi bilo jasno kako jih bom lovil in potem pretovoril, brez vreck po tem klancu do hostla. Na sreco je vrecka zdrazala. V hostlu sem si skuhal filo za tortilje za na pot. Cakalo me je vsaj par dni stopanja, toda bil sem pripravljen. Predvsem psihicno, kar je pri stopu najbolj pomembno. Imel sem knjigo, lonely, hrano, vodo, sotor....ceprav sem bil ze navelican vagabundtskega zivljenja sem se po malem tudi veselil. On the road again. Pred spanjem sem se napisal sporocilo na Facebook Slovencu Davorju Jermanu, da me lahko pricakuje v Vancouvru v parih dneh. Spoznala sve se prek skupne prijateljice Martine in ze od Toronta dalje sem mu malce namigoval, da nebi imel nic proti ce mi za kaksen dan ponudi kavc. Po sporocilih sodec sem bil dobrodosel - kavc me je pricakoval. Ena velika skrb manj. Se posebej ce prihajas v mesto, kjer se nameravas ustaliti.