Analogna fotografija

...kaj je to za ena žvav?? To je fotografija ki je ustvarjena s progresivnim spreminjanjem slikovnega medija, navadno temelji na kemičnem procesu (fotografski film). Večino časa od kar fotografija obstaja je bila to prevladajoča tehnika, nedavno pa je to tehniko skoraj povsem zamenjala digitalna fotografija. (vir:Wiki)

In zakaj bi se kdorkoli ukvarjal s to zadevo, če pa je že šla mimo je manj "sposobna" in je poleg vsega v končni fazi celo dražja. hmmm...v mojem primeru sem se odločil zato ker mi je moj stari Canon S1 crknil in je imel oče še vedno nekje 40-letno vzhodnonemško PRAKTICO, ki še vedno deluje brezhibno. Edini problem je bil da ta stara zadeva ni imela svetlomirja, za kar je poskrbel Fajfk, ki mi je posodil nekega ruskega (ustno izročilo pravi da je še izpred druge svetovne vojne). No ko sem imel pri sebi vso potrebno opremo sem šel po ČB film v fotografski studijo. Ko sem prodajalcu razložil o moji nameri da bom slikal analogno in da bi se celo rad navadil razvijati, me je pogledal malce čudno in me poizkušal od tega celo odvrniti. Očitno sem izgledal čisti amater saj mi je rekel da je to bolj za prestižno fotografijo. No jaz se nisem dal preveč motiti in sem ta film vseeno nabavil.

Starejši fotografi oz. tisti, ki ste sami kdaj slikali na film boste vedeli o čem govorim, če povem da je tako slikanje povsem nekaj drugega. Nič brezveznega flikanja in brezpotrebnega testiranja. Imaš 36 posnetkov in nobeden ni prav zastonj. Če smo bolj natančni je vsak vreden skoraj 60 centov. Zato vsakič ko zagledaš zanimiv motiv, se najprej umiriš in pogledaš s katere strani bi posnetek naredil, preštudiraš zanimivo kompozicijo. Nastaviš vse potrebne parametre, vključno s fokusom (ta fotkič nima avtofokusa), včasih je potrebno počakati da se sonce pojavi iznad oblakov (zaradi primerne svetlobe), naviješ film za en posnetek naprej (zvok: "prhhhhsk") in potem pritisneš sprožilec, mehanizem se sproži in stara praktica izreče tisti značilni "klik"...ampak tu se stvar šele dobro začne. Nato cel teden... ali dva, ali tri premlevaš in razmišljaš če so bli parametri pravilni ali bo fotka presvetla, je bila kompozicija na mestu. In najraje bi vse poslikal in razvil da bi čimprej videl rezultate, a kaj ko stvar ni poceni in hočeš nočeš čakaš, da v miru poslikaš cel film.

Najlepše pa je seveda ko se stvar po vsem tem času razvije in ti nekatere fotke uspejo prav tako kot si si želel. Ko jih držiš v roki in jih lahko pokažeš ali pokloniš osebam, ki so prav tako kot ti čakali, da jih končno že razviješ. No moram priznati da je bilo tokrat tudi precej takih, ki so bile čisto mimo. Poleg tega pa sem pozabil, da je potrebno film na roko še previti nazaj v kaseto predno odpreš pokrov in tako sem zgubil še dodatnih 8 slik. Na koncu je nastalo 11 slik, ki so se mi zdele vredne da jih razvijem.

Bistvo tega pisarjenja pa je, da ko sem se pred kratkim spet lotil te analogne fotografije, sem se nekako spomnil kaj me je na prvem mestu že kot 10 letnega mulca sploh tako zelo privlačilo pri fotografiji. In vsekakor bi prav vsakemu novodobnemu fotografu priporočil izlet v to pozabljeno tehniko, saj mislim da je tudi pri digitalni fotografiji potrebno imeti kanček analognega razmišlanja.

Če me sedaj vprašate, če bom ostal pri analogni, ali bom dovolj entuziasta ali upornika ali kogakoli že, je odgovor na dlani. Seveda ne. Se ne splača! Čakam da našparam za en boljši digitalc in si ga nabavim. Sigurno pa bom še nabavil film, ga vstavil v praktico in ob priliki pritisnil na sprožilec. "klik"

Slike sem v eni izmed fotokopirnic celo skeniral v ta namen da bi jih prilimal sem gor. Delo so slabo opravili in sedaj je še iz tistih, ki so bile drugače dobre, nastalo digitalno skropucalo, tako da jih bom dal gor drugič ko dobim nazaj kabel od svojega skenerja. Ali pa jih sploh ne bom. Pa naj analogno ostane analogno:))

Project: Kitchen 2008

Tinton

Verjetno vas še ne ve prav dosti, da imam nov vzdevek. To je prav poseben vzdevek, saj je "rezerviran" samo za eno osebo. Kdo bi bil to? Jah kdo drug kot naš Enej:)

Vse kar je prow...

...je prow! In nekaj bo treba naredit! Se opravičujem vsem zvestim bralcem mojega bloga, ki še vedno niste obupali nad mano. In če si mislite: "Ko je bil v Španiji in je imel domotožje smo bli dobri, zdaj mu je pa malo mar za nas", vam prav nič ne zamerim, ampak dejstvo je da temu ni tako. Prav rad bi kdaj pa kdaj še delil z vami. Resnica pa je da sem vedno na blogu pisal le o utrinkih z mojega življenja in da je zadnje čase moje življene sila dolgočasno in prav nič podobno lanskemu. Žal. Edino kar je bilo zanimivega je bil še en boleč poraz pri matematiki, ampak gremo optimistično naprej. Je že tako da bo treba kjub vsemu stisniti zobe in se zdaj najprej spopasti z dolgočasnimi izpiti , da bomo lahko spet vžgali kakšno tapravo akcijo. Poleg vsega mi je pa ta vikend odpovedal še moj stari fotoaparat Canon S1:( Držte se in se beremo!

Stari dobri cajti!

Danes mi je poslal mail Marjan, moj bivši cimer iz srednješolskih časov in me presenetil z že pozabljeno risbico, ki smo jo na hitro ustvarili med odmorom med učnimi urami. Stvaritev je karseda preprosta in je izdelana v MS paintu, toda zame je lep spomin na te brezskrbne dni v domu Tabor. In ker zadnje čase bolj poredko kaj objavim, sem se odločil ta spomin deliti z vami.

Na slikci se vidi da je leta 2001 South park pridobival na popularnosti tudi v domu Tabor.

...v letu 2007

Če ob tej pozni oz. zgodnji uri pogledam na datum v kotu monitorja, si ne morem kaj da me ne bi spomini odnesli leto dni nazaj, ko sva se s kolegom Janijem dobila na postaji v Barceloni. Jaz sem čakal na bus za Valencijo, kjer se mi je začenjalo erasmus študijsko leto, on pa mi je prišel delati družbo. In prav dobro se spominjam kako sem mu takrat zavidal njegov položaj. Takrat je bil on tam že mesec dni in je že poznal vse bljižnice v Barci, jaz pa sem ves presran čakal na bus da me odpelje do Valencije, kjer se bom sam spopadal z novim mestom v novi državi. No, ampak kot ponavadi ni bilo tako slabo kot sem se bal. Konec koncev je tudi Španija država kot vse druge in Valencija mesto kot mesto, z ljudmi ki imajo radi isto kot mi. Tako sem se z malce začetne sreče hitro ustalil in užival erasmus življenje v vsej svoji polnosti celih 6 mesecev.

Da pa ne bom spet zašel v Španijo, bom raje dodal nekaj slikic s prejšnega tedna ko me je obiskal nemški prijatelj Tobias, ki sva se spoznala prav tam. V enem tednu smo obiskali verjetno več krajev v Sloveniji kot jih povprečni Slovenec v enem letu. Izleta iz osnovne šole, kot sta blejski Vindgar in Škocijanske jame sta že zdavnaj zdrsnila v pozabo, da ne govorim o idrijskem rudniku živega srebra Antonijev rov, tako da je bilo tudi meni v veselje na novo odkrivati naše turistične bisere. V dveh dnevih v Idriji sva si poleg znamenitosti vzela čas še za spoznavanje običajnega življenja mladih v Idriji. Lenka nas je povabila za privatni pizzažur, Anita nam je pripravila slastne žlikrofe v smetanovi omaki, moja klapa pa je poskrbela da je bilo vzušje kar se da avtentično.:) Hvala vsem.

Če ste tudi vi bili nazadnje v Škocijanskih jamah v šestem razredu osnovne šole vam izlet toplo priporočam (baje da so najlepše po obilnem deževju). Tobias je bil navdušen tudi nad kolesarskim spustom z Vojskega, nad vzponom pa malce manj. Da pa ne bi samo pohajkovali smo v Halozah pri Ptuju zavihali rokave in pomagali Janezovem kolegu pri pridelovanju žlahtne kaplice.

I feel Slovenija oz. po naše.... Slovenija je čisti zakon!

Brata Kötter in Janze v Piranu

Relaksacija na Bledu

Blejski Vindgar

Trgatev v Halozah

Flashback: Carigrad

Ker sem si šele pred dnevi vzel čas da sem prebral post od prijateljice Simone, ki bi mu upravičeno lahko rekli kar reportaža, vam posredujem njen link in vas povabim da si ga preberete. Carigrad oz. Istanbula (kakor vam je ljubše) je zanimivo moderno evropsko mesto in si vsekakor zasluži, da se o njem pove kaj več. Takrat tam nisem imel časa, zato sem vesel da ga je Simona v tem času predstavila skozi njene oči, tako sem si ga lahko "sposodil". Priporočam tudi ogled videa v postu ker je res hud in lepo prikaže živahnost mesta. Hvala Simona