13 - januar

 

Simon ima "Vsega" polno malho!

       Ponovno sva bila v akciji, Simon in jaz. Tokrat malce bolj gverilsko, zato je žal tudi kvaliteta razmeram primerna (bo treba nabavit zunanji mikrofon). Simon s kitaro in "feršterkerjem", jaz z mojim Canonam na ramenskem nosilcu. On je namreč jasnovidno predvidel, kam se stvari obračajo in že pred časom napisal par komadov, ki odražajo današnje stanje v družbi. Ostale komade lahko slišite na njegovi Myspace strani.

       Predlog Simona je bil, da bi oživel te "uporniške komade" še v sliki, zato sva se zmenila, da greva to naredit na vseslovensko vstajo, ki je bila 21.12.12 v Ljubljani. Dobila sva se pred Emonsko kletjo, kjer so naju že čakali prvi statisti - policisti v bojnih opravah. Po prvi zadregi sva ugotovila, da nimajo nič proti nastopanju v spotu, v kolikor jim bo Simonovo petje všeč. Kmalu po uvodnem komadu, se je okoli naju zbralo lepo število ljudi, ki so vsak odšpilan štiklc pospremili z bučnim aplavzom. Prileteli so tudi kamermani in fotografi in tako se je Simon s kitaro in policisti v ozadju, znašel na številnih blogih, spletnem časopisu Dela in celo na nacionalni televiziji. Mraz, ki je počasi lezel za nohte, instantna slava in zavedanje da lahko ob napačnem akordu razdraži policiste v bojnih opravah, je vplivalo na to, da Simonu začela popuščati koncentracija. Predlagal sem, da se preseliva pred Maxi, kjer je bilo glavno dogajanje. Pred Maxijem oz. bolj rečeno pred parlamentom, na Trgu republike je bilo nebroj ljudi. Vsi angažirani, vendar precej zmedeni, vsak je imel svoj pogled na situacijo, in še vedno, klub temu da smo se strinjali, da je šla elita korak predaleč, iskali vzroke pri levih, desnih, rdečih in lila pikčastih, kot bi rekel Mlakar. Zanimiv je bil človek za mikrofonom, ki je dajal vtis, da bolj,  kot da bi hotel nagovoriti zbrane in jih združiti v nek spodoben puntarski duh, dela izpit za vodjo navijaške skupine.

       Zato je tudi naju počasi zapuščala puntarska vnema. Simon je predlagal, če bi šel raje on zapeti en komad, namesto da poslušamo navijaško mantro "LO-PO-VI, LO-PO-VI, LO-PO-VI". Strinjal sem se in si naslonil nosilec s fotkičem na ramo. Človek z mikrofonom je za 3 minute odstopil mesto. Simon je zabrenkal in ljudje so se zazibali v ritmu. "...pod svobodnim soncem se vrtim, pod svobodnim soncem zaživim..."

Kolumbija / Colombia

For english version click here!

( Objava iz revije Svet & Ljudje, julij-avgust 2012 )

Kolumbija ima vse! Res, da to radi rečemo tudi za naš mali biser – Slovenijo. A če imamo mi mali paket, kjer je vsega po malo ima ta država vsega po veliko. Del Andov s kar 15 gora z nadmorsko višino čez 5000 m, pacifiški ocean na zahodu in toplo karibsko morje na severu z enimi izmed najlepšimi plažami na svetu, ogromne površine amazonskega deževnega gozda na jugu ter savane na vzhodu. Poleg tega je Kolumbija za Brazilijo druga država na svetu po številu različnih vrst živali in rastlin. Ima kar 58 narodnih parkov.

      Strah in predsodki, ki sem ga imel pred potovanjem so se razblinili takoj, ko sem se prvič sprehodil po pisanih ulicah stare kolonialne soseske »La Candelaria«, srce in kulturno središče 8-milijonske kolumbijske prestolnice. Toplina in odprtost ljudi nikakor ne dajo slutiti, da je bilo to mesto še nedolgo nazaj eno izmed nevarnejših mest na svetu. 

 

      Tako sva se z mojim madžarskim sopotnikom Csabo, kaj hitro znašla v kolumbijski študentski družbi, ki so se ravno tako odpravljali na raziskovanje njihove dežele. Skupaj smo si ogledali nacionalni park Los Nevados, znamenit predvsem po pusti kamniti pokrajini, ki spominja na površino meseca, vulkanih in jezerih, ki so nastali v nekaterih nedejavnih vulkanih.  Najznamenitejši in najvišji vulkan je s 5300 m Nevado del Ruiz. V času, ko smo bili tam je veljal rumeni alarm, zato prav na vrh ni bilo dovoljeno. 

     V času, ko to pišem (april 2012) velja rdeči alarm, kar pomeni, da lahko vsak časi izbruhne, zato so zdaj ta del parka zaprli za obiskovalce. Kljub temu, da na vrh ni bilo dovoljeno je bilo vseeno veselje gledati Kolumbijce v zrelih letih, ki so bili prav po otroško navdušeni nad snegom in so se brez zadrege spuščali po zasneženih strminah kar po vetrovkah. 

     

     Vulkan je nazadnje izbruhnil leta 1985 in takrat je vroča lava prekrila mesto Armero ter za seboj pustila več kot 20 tisoč žrtev od 29 tisočih prebivalcev, ki so v mestu živeli pred to tragedijo.

      Druga znamenitost parka Los Nevados pa je Valle de Cocora, čudovita dolina in edini kraj, kjer rastejo do 60 m visoke voščene palme Ceroxylon quindiuense. Zaščitene palme so eden izmed kolumbijskih simbolov. 

     Pot skozi dolino si je mogoče ogledati peš ali s konji. Pri barantanju za ceno za najem konjev je vsekakor pomagalo dejstvo, da smo bili v družbi domačinov zato smo dobili ugodno ceno. Dobro razpoloženje je še dodatno dvignilo sonce, ki se je pokazalo izza oblakov in mala steklenica lokalne žgane pijače Aguardiente, ki smo si jo po bratsko podajali. V tej dolini si je moč ogledati tudi rezervat, kjer prosto v naravi živijo kolibriji. Upravitelj koče v rezervatu je veselo pripovedoval, da v tej družbi nikakor ne pogreša televizije. 

      

     Drugo največje mesto Medellin, ki je še pred dvema desetletjema bil znan predvsem po medellinskem narko-kartelu in karizmatičnem voditeljem Pablu Escobarju je danes eno najvarnejših in najmodernejših mest v latinski Ameriki. Mesto, ki se zaradi ugodne klime predstavlja kot mesto večne pomladi, danes cveti tako ekonomsko kot tudi dobesedno. Znano je namreč po gojenju rož, vse bolj pa se zaradi visoke mode uveljavlja tudi kot latinskoameriški Milano. 

      Kljub temu, da ima mesto veliko za ponuditi, je naju bolj gnalo v naravo. Tako sva se za nekaj dni umaknila v zeleno mesto Guatape, priljubljeno lokalno turistično točko, ki jo prebivalci 80 km oddaljenega Medellina radi obiščejo med vikendi. Mesta ne bi bilo, če nebi oblasti leta 1970 zgradile ogromen jez. Iz izredno razgibanega terena je tako nastalo 56 km2 umetno jezero, polno malih otočkov in dolgih rtov. Poleg umetnega jezera je Guatape znano po pisanih fasadah njihovih malih nizkih hiš, ki jih še vedno gradijo v nekoliko kolonialnem slogu. Pri vsaki hiši imajo na fasadi kvadratne prostore, kjer vsak po svoje okrasi hišo.

      Turistično najbolj razvit del države je karibski sever. S tropsko klimo, čudovitimi plažami in povprečno letno temperaturo okoli 30 °C privabi tako ameriške turiste, kot turiste z juga latinske Amerike. Sever se med drugim ponaša z dvema najstarejšima mestoma: Santo Marto, ustanovljeno 1525 in osem let mlajšo Cartageno. Santa Marta je za turiste zanimivo predvsem zaradi bližine nacionalnega parka Tayrona in vasice Taganga. Park Tayrona očara z neprehodno divjino, 108 vrstami sesalcev, 300 vrstami ptic in rajskimi plažami, ki so zaradi odsotnosti turističnih kompleksov skozi celo leto večinoma neobljudene. Taganga pa je mirna ribiška vasica, ki pa se v večernih urah spremeni v divjo žurersko središče. 

      Cartagena vas sicer zaradi revnih predmestji in ležernih prebivalcev ne očara na prvi pogled, toda stari center mesta vas z izredno ohranjenimi kolonialnimi stavbami odpelje v čas, ko je bilo to mesto eno glavnih pristanišč na celem kontinentu. Zaradi izjemne lege in cvetoče ekonomije je bilo to mesto pogosto tarča francoskih in angleških piratov, zato so nadgradili sistem obzidij v mestu ter na bližnjem otoku postavili več trdnjav, ki jih lahko obiščemo še danes. Eden izmed razlogov za obisk Cartagene pa je tudi bližina plaže z belim peskom, po katerem je tudi dobila ime: Playa Blanca ter koralni narodni podvodni park Rosario y San Bernando , idealen za podvodni turizem.

      V Kolumbiji sta se v zadnjem desetletju tako varnost kot splošna kvaliteta življenja močno izboljšali. Čeprav ima država burno in nasilno zgodovino ter še dolgo pot do složnosti kolumbijskega naroda pred seboj, ima obiskovalec občutek, da so tokrat na pravi poti in da turistični slogan, ki pravi : »edini riziko, ki je v Kolumbiji je ta, da boste tukaj želeli ostati« absolutno drži.

Tine Mažgon, julij 2012