Welcome to USA

Ves iz sebe priletim na avtobusno postajo in pobaram prvega, ki je najbolj podoben soferju. Se sreca, da imajo soferji tudi v Kanadi podoben modni okus kot pri nas - sinje modra. Vprasam ga za avtobus do Albany-ja. Zaslisim "st. 17" in letim dalje. Na postaji st.17 ni nikogar, samo steklena stena s steklenimi vrati, pred njimi pa stojala povezana s trakovi za urejanje cakalne vrste. Za sipo zagledam soferja, kako zapira prostore za prtljago. Splazim se pod trakovi in jih z nahrbtnikom, ki ga imam se vedno na rami, potrzem nekaj s stojal. Se klece zacnem panicno udarjati po sipi. Sofer me zagleda in odpre steklena vrata. "Albany?" "Yes, this is it!" - Najz!:)

Pokazem vse dokumente in se vkrcam na avtobus. Ljudje na avtobusu mi s toplimi pogledi dajejo priznanje za kreativni prihod. Temnopolto dekle z ruto na glavi, mi je smeje rekla, da je bilo pa tokrat zelo blizu, da bi zamudil avtobus. Naredim se frajerja in recem, da je vedno tako. Njen sopotnik - ocitno njen fant - mi nameni samo hladen pogled.

Se predno se uspem dobro nadihati od jutranjega teka ali bolje receno vojaskega urjenja, smo ze na ameriskem mejnem prehodu. Sofer avtobusa je rekel naj pustimo vse stvari na avtobusu. V sprejemne pisarne naj vzamemo samo dokumente. V casu, ko bomo v pisarni, bo policijski nacelnik pregledal nase stvari. 

Ne vem tocno kaj je bilo v pisarni mejnega prehoda, da mi je tako osusilo grlo ter sem ze tezje poziral slino, ko sem stopil pred salter. Morda suh zrak? Resni pogledi carinikov? Obvestilo na steni o varovanju drzave, drzavljanov in njihovih pravic? Ali pac dejstvo, da mi zjutraj predno sem sel na pot, nikakor ni uspelo printati potrdila o prijavi za waiver viso. Pogovor s carinikom je bil kar prijeten, vsaj dokler nisva prisla do okenca na obrazcu, kje mislim bivati v ZDA. Povedal sem mu, da se dobimo v Albany-ju s kolegi, da so oni rezervirali hisko nekje v narodnem parku, katerega ime se ne spomnim. Airdonaucks ali nekaj podobnega. Pojma ni imel, kje bi to lahko bilo. Vedel sem da pise ime tega kraja na veliko, cez cel avtobus, zato sem se ozrl skozi okno, da bi pogledal nas bus na parkiriscu. Vprasal me je, ce sem sam. Ko sem se se drugic ozrl skozi okno se je razburil in me vprasal zakaj se kar naprej oziram nazaj. Povedal sem mu razlog. Pocasi smo le prisli da imena parka in stvari so zopet stekle. Dobil sem zig v pasuz, 3 mesecno turisticno vizo in racun za 6$. Zakaj tocno je bilo potrebno placati nisem hotel prevec sprasevati - storitev pac. Bil sem v US in to je bilo najbolj pomembno. Glede ne-sprintanega potrdila niso komplicirali. Ce bi vedel da bo tako, bi si prihranil jutranji muceniski tek z 25 kg peze na krizu.

Jutri! Jutri bom tudi jaz tako hiter kot Pajo.      

Montreal :: foto

Welcome to Canada

Vsem, ki obiskujete moj blog in se sprasujete, kako mi gre, naj povem, da mi gre dobro. Cisto po planu. Lezim v postelji v sobi z 8 pogradi in kot kaze boma danes ze drugic zapored sel spat s kurami. Ocitno se nisem opravil z "jat lag-om".

Avantura se je zacela stresno. Z zbujanjem sredi noci, srnjakom sredi Zale in custvenem slovesu od moje Petre na zlezniski postaji v Monfalconu (se enkrat; hvala Marko za prevoz). Utrujajoce cakanje na letaliscu v Benetkah in kasneje v Zurichu je verjetno botrovalo temu, da me je zmanjkalo ze med cakanjem na vzlet proti Kanadi. Zbudil sem se, ko smo bili ze v zraku. Verjetno prvic, odkar letim z letalom. Prav tako je prvic, odkar letim z letalom hrana dejansko imela okus po tistem kar pise na skatli. Ce ne bi bilo vino, ki so nam ga privoscili ob kosilu res slabo, bi si zelel leteti samo se s Swiss Air-om.

Razgled ob pristajanju je bil res cudovit. Sonce je osvetljevalo kopaste oblake, ki so se trgali ravno toliko, da sem lahko opazoval, kako zamrznjeno morje prehaja v kopno. Idilicne hiske so se ponasale vsaka s svojim bazenom. Stadioni za baseball in ameriski nogomet, so naznanjali, da smo res na drugi strani atlantika. Za trenutek sem si celo domisljal, da me bo ob pristanku pricakala rdeca preproga, kjer mi bodo v roke potisnili sanjsko sluzbo ali kar prvo placo. Na trdna tla me je najprej spravil pilot, za njim pa se letaliski uradniki, ki so mi namesto place v roke potisnili listek s stevilko in me posedli na stol skupaj z ostalimi priseljenci. Ko sem prisel na vrsto me je uradnica vprasala zakaj Kanada. Rekel sem ji : "Because i think it's one of the most prosperous countries". "This is a horrible answer" mi je skoraj jezno odgovorila. "To work...thats all i need to hear". Bil sem preutrujen, da bi ji razlagal, da bi bil to odgovor na "Kaj mislis dalati v Kanadi?" Dobil sem vse zige in sel po prtljago, ki so mi jo letaliski delavci ocitno ze dali s transportnega traku, saj je bila kar na tleh ob traku. Ko sem hotel na avtomatu ob izhodu kupiti karto za avtobus do centra, mi je dve karti v roke potisnil ameriski turist. Z zeno sta ze odhajala in jih ni vec potreboval. Ko sem mu predlagal, naj mu placam vsaj delno se je samo zasmejal in rekel: "Today is your lucky day". Ker sem imel karto odvec, sem se odlocil da jo dam nekomu izmed priseljenskih sotrpinov.


Pojavil se je fant, ki sem ga videl v sprejemni pisarni. Libanonec, kot sem zvedel danes zjutraj. Bil je prav tako vesel kot jaz. Ker ni imel se prenocisca sem mu dal se naslov od mojega hostla. Danes pri zajtku mi je povedal svojo ljubezensko zgodbo. Na kratko: v Kanado je prisel, da bi razcistil stvari s svojo bivso zarocenko, Sirijko po rodu. Ona o njegovem prihodu ne ve nic, na telefon se mu pa noce vec oglasat. On pa njo noro pogresa, kot je sam povedal. Rekel je da ce mu ze mora dati konec, naj mu da v zivo, da bo vedel da je naredil vse kar je v njegovi moci in da bo miren. Upam da mu uspe ker je videt prav fajn decko.

Ker je bil danes cel dan dez in sem imel se veljavno karto za metro od vceraj, sem na predlog receptorja sel v "podzemno mesto". Velik del mestnega jedra je namrec povezan v podzemno mrezo shoping centrov. Najbolj sem bil navdusen nad delom, kjer na enem mestu dobis vse svetovne kuhinje za ugodno ceno. Kar tirkrat sem sem obhodil krog raznolike ponudbe in se na koncu odlocil za korejski Bulgogi. Riz s pekoco omako, govejim mesom in sojinimi kalcki. Vrdno 6 sur. (ce bom imel prebavne motnje vas updatam naknadno)

Druzba v Montrealu je prav zares multikulturna. Na pogled tezko poves, katera skupnost je tu v vecini. Edino priseljencev bivse juge se nisem srecal, kar me zelo cudi.

Se dobra novica za vse slo-skeptike. Po pogovoru z domacinkama sem ugotovil, da imajo tudi v Montralu probleme z odvecnim snegom in da jim prepiri zaradi postavljanja gajbic in kidanja na sosedno parcelo niso tuji. Tako da ste lahko malce pomirjeni. Kretene se dobi povsod. In tudi za fovsijo sem preprican, da jo nismo izumili ravno Slovenci.

      

Simon pod svobodnim soncem na Valu 202

Prejšnji teden v sredo so na Valu 202 prvič predvajali Simonov komad Pod svobodnim soncem. To pesem je Simon javnosti predstavil že na vseslovenskih demonstracijah 21.12.2012 v Ljubljani. Takrat sicer še pod drugim imenom, vendar z istim - vedno aktualnim - sporočilom. Tokrat jo je preoblekel v reggae različico z bendom in bekvokalistko Uršo in jo očitno ustvaril dovolj radijsko poslušljivo, da je pristala na meni najbolj priljubljenem radiju. Jaz sem za youtubaste namene izdelal kolaž najbolj pozitivnih fotk, kar sem jih dobil v arhivu mojega računalnika; večinoma so iz potovanj (Maroko, Irska, Španija, Kolumbija, Turčija, Črna Gora ter seveda Slovenija.)

Prepustite se žarkom svobodnega sonca:)