četrtek, 26. september 2013

Dogodivščine v Banffu (4.del)

"Opravicilo! Ker zamujam z objavami tako kot nihce. Za opisat deset (sicer zelo aktivnih) dni sem porabil skoraj tri mesece. Na blogu nisem prisel niti do Vancouvra v resnici pa sem tam ze prezivel dva neverjetna poletna meseca in sem sedaj ze v Sloveniji. Razlog je predvsem to, da mi je bilo enostavno skoda zabivat cas za racunalnikom, medtem ko smo bili v Vancouvru prica rekordno lepemu poletju. Drugi razlog je, da rad naredim moje objave lepe in temeljite (ok - pustimo slovnicne napake:) in si vcasih zaradi tega prevec zakompliciram zivljenje - konec koncev mi te objave kasneje sluzijo tudi kot polnilec energije v casu, ko mi zivljenje namesto sladkih hrusk ponuja kisle limone. Tako da vas prosim, da mi ne zamerite in ne obupate nad mano. Objav imam na zalogi se pa se...in upam da mi nekega dneva uspe slediti sedanjosti."

In ce sem bil se nedolgo nazaj poln zivljenja, norcav in sam sebi dovolj, sem bil po parih urah prazenja na soncu se najbolj podoben pire krompirju. Pocasi me je dotolklo. Vse po malem. Mocno sonce - desetine, ce ne stotine avtomobilov, ki so drveli mimo mene, brez ene same namere da bi mi ustavili. Edino en kombi se je ustavil in me vprasal, ce sem slucajno videl kolesarje, ki so sli mimo. Bil je brat avstralsko-svicarskega turista Milesa, ki mi je pred tem ustavil do tega zakletega odseka avtoceste st. 93 (Icefields Parkway). Taborili so nedalec od mojega stopalisca. Ampak to mi v tem trenutku ni nic pomagalo.

Stopal sem se kako uro in nato obupal. Pustil sem prtljago ob cesti in bolj iz obupa sel za ovinek pogledat, ce je tam boljse stopalisce. Se predno sem prisel do ovinka, se je pri prtljagi spet ustavil bel kombi. Stekel sem do njega. Bil je Miles in njegov brat Guy. Ko sem pokukal v kombi je Guy z nasmeskom na obrazu zacel razlagati da gredo jutri v Jasper, da naj se jim pridruzim, da bodo imeli za vecerjo piscanca s curryjem, de me caka v kampu mrzlo pivo. Za trenutek sem pomislil, da se mi zaradi sonca ze kisajo mozgani. Cez kake pol ure sem ze imel postavljen sotor in pil mrzlo pivo. S sinovi od Guya in Milesa sem sel na bliznje jezerce, kjer smo se podili s sea-kayakom in v slovenscini prvic po kakih 20 dnevih v zivo debatiral z Ireno.


img


Da se mi ne blede, sem se preprical, ko me je Guy ves navduseno ucil, kako se eskimutira (obrat pod vodo s kajakom) v sea-kayaku. Nancy (zena od Guya) je pripravila odlicno vecerjo, jaz pa sem se javil da pomijem posodo (da se vsaj malce oddolzim za neverjetno gostolubje, ki me je iznenada doletelo)

Zjutraj sem se prebudil od samega mraza ze pred sesto. Spalka, ki sem jo imel je bila pac tanka in namenjena spanju v hostlih ne v sotoru. Sonce se se ni prikazalo in svetloba je bila idelana za fotkanje. Ko sem po eni urci koncal s fotkanjem, so se pocasi prebudili tudi ostali. Medtem se nam je pridruzila se hci od Guya in Nancy, ki je prejsno noc prezivele z njenimi kolesarskimi kolegi v kampu Mosquito creek (tam, kjer sem bil noc pred tem tudi sam).


IMG_9615 IMG_9575 IMG_9562

Na hitro smo pozajtrkovali in se odpravili proti Jasperju.  Vmes smo se ustavljali pri zanimivejsih razgledih in turisticnih atrakcijah. No pa tudi kar tako…ce smo recimo zagledati sneg ;) Druzin je bila res simpaticna, vedno pripravljeni za norcije. Obcutek sem imel da so me v kratkem casu, sprejeli kar za svojega. Fantje so skakali po meni in se v smesnih pozah nastavljali objektivu. Po ogledu kanjona Athabasca falls in improviziranem kosilu sta me Miles in Irena peljala v bliznji istoimenski hostel, kjer smo se poslovili. 

Hostel je bil eden najkulejsih hostlov kar sem jih kdaj videl. Imel je en ogromen skupen prostor, podoben dnevni. Vse je bilo v lesu in imel je tisti super obcutek domacnosti. V kotu je bil star gramofon in obilo plosc, ki smo jih obiskovalci lahko sami izbirali. Na sredini sta bila dva kavca. Ker sem bil tam prezgodaj se se nisem mogel prijaviti. Upravnik je rekel, da lahko do takrat pocakam v hostlu. Sam pa odsel na sprehod. Ostal sem sam. Poiskal sem toplo deko, se zleknil na kavc in prijetno utujen hitro zadremal.

S tem se je dogodivcina v Banffu uspesno zaklucila. Naslednji dan me je cakal Jasper.

IMG_9662 IMG_9680 IMG_9704 IMG_9696 IMG_9731 IMG_9735 IMG_9737 IMG_9667 IMG_9676 IMG_9747

nedelja, 01. september 2013

Dogodivščine v Banffu (3.del)

Naslednji dan sem imel namen delati nič. Dan preživeti v taboru pod smrekami s knjigo v roki. Toda Stephen in Lorenzo sta imela v planu pohod in ponudba je bila predobra da bi jo zavrnil. Tako smo se zbudili že ob sedmih se zapeljali do Lake Lousia, kjer je bila nasa štartna točka za naš pohod. Cilj je bilo jezero Agnes in morda, morda..če bo dovolj energije in bo moje koleno zdržalo gremo še do planote šestih ledenikon (Plain of Six Glaciers). Tempo je bil dober in pri jezeru Agnes smo bili prej kot smo pričakovail, zato smo nadaljevali pot do prej omenjene planote. Mnenja pohodnikov, ki so hodili že v nasprotno smer so bila zelo različna, ko smo jih pobarali glede težavnosti poti. Na koncu smo presenečeno ugotovili, da smo samo še 10 minut oddaljeni od koče. Z močmi smo bili že pri koncu, zato nas, sicer malce zasoljena, cena čokoladne torte ni preveč vrgla s tira. Ob res lepem razgledu na mogočne ledenike smo si je velikom užitkom privoščili.

IMG_8975 Untitled_Panorama1 Untitled_Panorama2 IMG_9027 IMG_9050 IMG_9092 IMG_9095 IMG_9097 IMG_9138

Pot nazaj do Lake Louisa je bila lahka, ne preveč strma in prijetno senčna. Družbo so nam delali svisci (Marmota caligata), vrabci, psi, kopenske veverice (Callospermophilus lateralis) in šoje (Cyanocitta stelleri).  Ko smo prispeli do avta se je dan počasi že prevešal v večer. 


IMG_9163 IMG_9018 IMG_9059 IMG_9124 IMG_9174 IMG_9184 IMG_9193

Zvečer smo ponovili savnarski ritual. Tokrat v družbi še s kanadskim turistom, ki se mu je nedaleč od našega tabora pokvaril avto in je moral po volji usode prenočiti v naši družbi. Seveda je bilo potrebno zabeležiti tudi njega v ledenem potoku Mosquito creek. 


IMG_9227 IMG_9237


Zjutraj sta se Stephan in Lorenzo namenila nazaj v Vancouver, sam pa sem se uprl skušnjavi in zavrnil ponudbo. Nisem se še bil pripravljen soočiti z vsemi tegobami, ki so povezane z ustaljevanjem  nekem mestu. Tako sem se raje odločil za štop do Jasperja (gl.mesto enako imenovanega nacionalnega parka). Še prej pa smo si šli ogledati jezero Peyton. Turistična znamenitost, ki je po besedah Lonely Planeta večkrat slikana, kot slavni par Brangelina. Stephan je namreč želel eno lepo fotko za svojo mamo. Tako smo se spet odpravili že navsezgodaj, da bi prehiteli vse turiste.


To nam je uspelo le delno saj so se trume turistov začele zgrinjati kmalu po našem prihodu. Tako so nas ujeli sredi fotosešna. Nekateri so se razumljivo pritoževali (zasedli smo najboljše mesto za fotkanje), drugi pa so se nam kar pridružili. Stephan in Lorenzo sta se v vlogi kar vživela, kar je v kombinaciji z občinstvom privedlo do smešnih situacij.
IMG_9315 IMG_9304
IMG_9347Untitled_Panorama3 Untitled_Panorama4

Še predno sta me peljala do štopališča smo odšli še v gostilno, da si izmenjamo fotke in napolnimo baterije našim elektronskim napravam. In še predno smo prispeli do gostilne smo zagledali ob cesti dva parkirana avtomobila. Stephan je bil prepričan da tam stojijo zaradi kakšne živali. In res je bil tam. Kakih 50 m stran od ceste, se je pasel črni medved. Prežvekoval je travo in grmičevje in nas popolnoma ignoriral.Imel sem dovolj časa da sem namontiral tele objektiv in ga pofotkav. Tako izgleda kosmatinec ki zaščiteno in svobodno biva v teh gozdovih. Nič kaj nevarno.


IMG_9400

Ko sta me odložila na štopališču je bila ura že 13. Opremljen s hrano za par dni, s polnimi baterijami tako v vseh mojih elektronskih napravah kot v želodcu in glavi. Poleg tega mi je Stephan na moj iPod naložil obilo dobre glasbe. Sonce je pripekalo in vetrič je prijetno hladil. Bilo je fajn. Tako se mi je zdelo skoraj prehitro ko mi je po parih minutah ustavil že prvi avto. Par, turista, tako kot jaz. Šofer me je vprašal od kje sem. Ko sem mu povedal da sem Slovenec je rekel, da pozna eno Slovenko in da zna tudi sam nekaj besed, nato je z mehkim naglasom rekel "Živijo". Naslednji trenutek pa je spregovorila sovoznica z ljubljanskim naglasom; "Živjo, jaz sem pa Irena". Smeh in presenečenje! On je Avstralec, ona Slovenka in živita v Švici. Sem sta prišla na obisk k njegovemu bratu, ki tu z družino živi že več kot 30 let.

Žal pa ta štop ni trajal prav dolgo, saj je bil kamp kjer so se dobili z njegovim bratom in družino že po parih km. Povabila sta me naj se jim pridružim na kosilu vendar sem hvaležno odklonil. Čakala me je cesta in Jasper in dan se je že prevešal v popoldan. Tako sem se jima samo lepo zahvalil in nadaljeval s štopanjem.


IMG_8953

Spet sem bil sam na štopališču, z dobro glasbo, sončno pripeko in vetrcem, ki je to pripeko blažil. Še vedno pod vplivom prijetnega presenečenja in gostoljublja, ki sta mi ga ponudila. Imel sem občutek, da mi hočejo vsi ljudje samo dobro ter tisti super občutek svobode, ko imaš v enem 60l nahrbniku vse kar rabiš in se ti nikamor ne mudi. Hrano če bom lačen, obleko če me bo zeblo, šotor in spalko, če me bo dobila tema. In sploh se nisem več obremenjeval glede štopa....če povem po pravici, sem celo upal da ga ne dobim prehitro. Tam ob cesti s pogledom na enega najlepših razgledov, kar sem jih kdaj videl, sem se imel prav super. Čutil sem se tako priviligiranega in majhnega ob enem. Hvaležen da imam ljudi, ki me razumejo in mi to omogočajo (s tem mislim predvsem na punco Petro). Čutil sem se res srečnega, lahko bi jokal od sreče, lahko bi se smejal dokler me ne zvije. Presežek pozitivne energije je moral nekako ven....zato sem zaplesal.

IMG_9484




Jp. Tudi to sem jaz. Nič promilov alkohola, nič THCja - zadet od življenja.