torek, 05. november 2013

Dobrodošli v Vancouvru / Welcome to Vancouver

Saj ne vem če si upam napisati, ampak v tem trenutku je zunaja temperatura v Edmontonu ob 0:46 10 stopinj fahrenheitov oz. -12 stopinj celzija. Tako mi spomin hote ali nehote uhaja nazaj v preteklost, v julijske dni, ko še nisem iskal resne službe, in se je v zraku čutilo da najlepši dnevi poletja šele prihajajo.

9.Julij 2013

Nasprotno s pričakovanji, mi je ustavil avto še predno sem uspel do konca narediti tablo za štopanje. Dobesedno... nisem niti štopal. Čepel sem ob cesti in s flumastrom ojačeval črke. Družina indijanskih korenin je šla do Princ Georga, tako so me zategnili do križisča Tete Jaune Cache, kjer se je naša pot razšla. Moj cilj za tisti dan je bil Kamloopse. Tudi tukaj nisem čakal več kot 15 min, ko sta mi ustavila dva Etiopijca. Šla sta direktno do 800 km odaljenega Vancouvra. Eden izmed njiju je celo študiral 4 leta v Trstu, tako da je poznal Slovenijo in slovenske punce. Kasneje je doktoriral iz računalniskih ved v Vancouvru. Sedaj tam živi in dela. Drugi je bil pri njemu samo na obisku. Čas je ob pogovoru in tradicionalni etiopijski glasbi hitro mineval in ob ne prav zmerni vožnji, smo bili v Kamlopsu prej kot sem pricakoval. Onedva sta si mesto izbrala za počitek jaz pa za cilj tistega dne. Vendar me je vse veselje minilo ko sem si mesto pogledal od bližje. Kamploopse pač ni mesto, kjer bi si človek želel ostati kot turist. Stoji namrec sredi pusčave in vse okoli ni videti zelenja. Bilo je vroče in suho. Mesto kot mesto pa...brez veze izgubljati besed. 

cus-2 cus-1 cus-3 cus-4 cus-6 cus-7 cus-9

Sporočil sem jima, da sem se premislil in da grem z njima direktno do Vancouvra. Slovencu Davorju pa sem napisal sms, da bom v Vancouvru pred pričakovanji. Če lahko pri njih prespim že isti dan in če mi v tem primeru lahko pošlje njihov naslov. 2629 W 5th Ave. Naslov, ki mi bo zaradi razpleta dogotkov za vedno ostal v lepem spominu. Yonas ni popuščal in je pridno gnal svojega jeklenega konjička proti največjem mestu Britanske kolumbije. Vsake pou ure je sicer moral upočasniti in pihniti v alkotest, ki je imel namontiranega v avtu. Prav tako je moral dokazati ta je trezen vsakič, ko je vžgal avtomobil. Policija ga je namreč neke noči v Vancouvru ustavila pod vplivom alkohola in za kazen je za eno leto dobil v svoj avto alkotest. Tako mora sedaj celo leto, vsake pou ure in vsakič ko vžge avtomobil dokazati, da ni vinjen. Poleg tega pa mora plačevati še 300 $ kazni na mesec, celo leto. Vsekakor lekcija, ki ga bo izučila je ne bo pozabil.  

cus-10 cus-11 cus-15

Tako sem bil v Vancouvru veliko prej kot sem pričakoval. Yonas mi je dal napotke kako naj pridem do naslova. Pridno sem jih upošteval in bil okoli osme zvečer že pred rdečo hišo, ki je po obliki spominjal na pravcato vilo. Na zvonec se ni noben odzval, napisal sem sms in skozi okno 2 nadstropja je pogledala glava, ki bi lahko pripadala Davorju - v živo sem ga takrat videl prvič. "O lej ga, si že tukaj, pridi gor" Izmenjala sva par besed...o mojem potepanju, o mestu samem...o hiši v kateri živita še z drugim cimrom. Izvedel sem da je sicer še ena soba frej, da pa je verjetno precej draga (okoli 800 $ na mesec - preveč za moj žep). Spoznal sem tudi podaljšano roko lastnika stanovanja - Sachleena, ki skrbi, da oddaja sob poteka čimbolj uspešno. Bolj za hec kot za res, sem ga vprašal koliko hoče za sobo. Vprašal me je koliko bi dal. Čim manj se razume. 650 $ na mesec! Iz predhodno pridobljenih podatkov sem vedel, da je cena ugodna. Poleg tega ni zahteval nobenega predhodnega depozita, kar je pomenilo da bi se lahko pobral od tam kadakoli, če mi kaj ne bi ustrezalo. Deal! Tako sem imel stanovanje po slabi uri kar sem prišel v mesto. Privoščil sem si topel tuš in se potihem smejal moji neverjetni sreči. Seveda hvaležen Davorju, ki mi je v prvi vrsti sploh ponudil prenočišče.

cus-7cus-8 cus-9

Ko je prišel s službe še drugi Slovenec, ki je živel tam (Matej Malc), sem vedel da mi v tem mestu ne bo hudega. Oba sta me super sprejela. Ednina "bala" je bila, da bomo v taki zasedbi govorili še več slovensko kot bi sicer - kar ni ravno namen delovnih počitnic. In tudi smo..ampak...kaj čmo. Jaz ne morem pomagati, če so največkrat najbolj kul ljudje, ki jih spoznam v tujini ravno Slovenci. In vem, da nobenemu od nas ni žal da se je tako razpletlo. Od nekje se je pojavil še tretji cimer Vineet. In skupaj smo odkorakali v bližnji bar in poletnim dogodivščinam naproti.

cus-1 cus-4 cus-2 cus-5 cus-6 cus-10 cus-11 cus-12 cus-13cus-14

Naslednjič napišem par besed o Edmontonu. To je poglavje iz druge knjige. Kaj iz druge knjige, celo drugačnega žanra. Če je Vancouver lahkotno poletno branje, bo Edmonton ruska morbidna povest tipa Plašč. Ajde pretiravam, tako hudo spet ni. Naslednjic par besed o Edmontonu, bogsigavedi kdaj.

četrtek, 10. oktober 2013

Jasper

Za tiste, ki ze veste kaksno je realno stanje, naj povem da sem ravno priletel v Toronto in cakam na let do Edmontona. Za tiste, ki vas zanima kako in zakaj sem prisel do sem, vas vabim da si preberete dalje. To spodnje so opisi dnevov iz zacetka julija. Pocasi in z uzitkom ane:))

V Jasperju mi stvari niso tekle tako preprosto kot v Banffu. Morda sem se tam malce razvadil in od vesolja pricakoval, da bo postavljal stvari v red namesto mene kar v nedeogled. Kljub temu da je bilo od hostla do Jasperja samo dobrih 30 km, ni bilo nikogar, ki bi mi nudil prevoz. Tako se spet obsedel ob cesti. Premik je bil sele ko je upravnik hostla sel po opravkih v hostel v Jasperju. Tako sem dobil prevoz direktno do zeljene destinacije. Naj povem da lokacija hostla v Jasperju ni najbolj posrecena, saj lezi 7 km izven mesta, od tega je 3 km strmega klanca.  V hostlu me je cakala novo presenecenje. Klub temu da ima ta hostl najvecje skupno lezisce kar sem jih kdaj videl (68 postelj), je bilo vse zasedeno. Tako mi ni ostalo drugega kot da rezerviram za naslednji dan in se pomaknem nazaj v dolino v kamp.

IMG_9901-2 IMG_9915-2 IMG_9942 IMG_9946 IMG_9909-2 IMG_9926-2 IMG_9923-2 IMG_0124-2 IMG_0102-2

Ker so noci sredi teh gora tudi poleti precej hladne, moja oprema pa ni bila temu primerna sem staknil prehlad. Tako sem se cel naslednji dan (z izjemo kratkega obiska mesta) prezdel v hostlu. Pocasi sem se postavil na noge in po dveh neizkoriscenih dnevih zbral moci za raziskovanje mesta Jasper. Zalostno vendar resnicno; lepote Skalnatega gorovja me niso vec ganila na tak nacin kot prve dni v Banffu. Poleg tega pa me je zacela preganjati se slaba vest, saj je bil ze kak mesec odkar sem nazadnje poprijel za kaksno "konkretno" delo (prekleta bodi, delavska mentaliteta:). Blizal se je cas odhoda, hotel sem odditi v Vancouver, si poiskati neko sluzbo in se za silo ustaliti. Ocitno mi je bilo dovolj preganjana za prostimi posteljami  hostlih.

Vseeno pa sem si hotel privosciti se kolesarko turo po okoliskih gozdovih. Tako sem zadnji dan v Jasperju rental gorsko kolo ter se s karto v roki podal na enodnevno turo. Narava tukaj je res enkratna in v trenutku mi je bilo zal da se nisem zmotiviral ze kak dan prej. Neokrnjen gozd z mnogo jezeri in popolno tisino. Pocutil sem se pomirjeno in eno z naravo. Clovek se zacne sprasevati komu na cast smo silili ven s te prelepe divjine v drugo, betonsko - ki nas sili v vsakodnevno gonjo. Za ceno varnosti in luksuza smo zamenjali stres. Za prsut na pladnju - svobodo. In nekje na poti izgubili nase bistvo - ziveti zivljenje.

IMG_9958-2 IMG_0012-2 panJasper1 IMG_9963-2 panJapser4 panJasper3 IMG_0075-2 IMG_0065-2 IMG_0062-2

Moje filozofiranje je zgubilo krila, ko sem prisel da teh dveh tabel. Pot je namrec vodila, cez obmocje, kjer prebivajo grizliji. Tolazil sem se, da ce bi bilo tako nevarno prav gotovo ne bi speljali kolesarske steze cez njihovo obmocje. Kakorkoli; od vseh nastetih priporocil mi je ostalo samo oprezanje za njimi in glasno prepevanje. Tako so glasilke hitro pokukale iz grla in sfusan refren Avsenikove klasike se je razlegel po moji okolici: SLOVEENIJAAAAaaAAaaaaAaaAA...OD KOT LEPOTE TVOJEEeeEEEeEEe....preprican sem da pomaga bolj kot vsak "bear spray". Fusanje je lahko tudi dobrodoslo.

IMG_0077-2-2 IMG_0077-2

Ker sem se naslenji dan odpravljal na stopanje do 800 km odaljenega Vancouvra se je bilo potrebno primerno opremiti. Naj se povem da je bil prvi plan da se pristulim kaksnemu turistu, ki je bil namenjen v Vancouver. Zato sem se nic kaj sramezljivo zapeljal cez kamp in direktno vprasal ljudi, ce gredo proti Vancouvru in ce imajo se plac zame. Spraseval sem samo mlade in take, ki so bili ze na dalec videti kul. Zal je bilo vecina turistov iz Edmontona in ce bi bil namenjen tja bi na ta nacin dobil hitro prevoz. Tako sem se moral vdati v usodo: stopati bo potrebno! Za hec sem v kontejner, kjer kamperji skrivajo hrano pred medvedi zataknil listek s samohvalno prosnjo. Tako se to dela v Kanadi :) Oglasil se ni nihce.

IMG_9906-2

Planiral sem da bo stop to Vancouvra velik zalogaj. Plan je bil da pridem do tja postopoma, se ustavim se v kaksnem zanimivem kraju na poti. Ker sem imel bajk se vedno rentan sem se zapeljal v center mesta ki je bil oddaljen 7 km stran. Nabavil sem dve veliki vrecki konzerv in ostale hrane in jih nalozil vsako na svojo stran krmila ter se suvereno odpravil nazaj proti hostlu. Slo mi je super. No vsaj dokler se ni zacel 3 km strmi klanec, ki bi ga ze brez tovora tezko premagal. Problem je bil, ker nisem mogel kolesariti stoje, saj bi se v tem primeru kolo zacelo gibati prevec levo in desno. In vsakic ko je polna vrecka zadela kolo, se je na tistem mestu kjer je konzerva pocila ob vilice naredila majhna luknjica. Levo, desno, levo, desno. In vsakic droben, skoraj neslisen zven, ko je konzerva udarila ob vilico. Nemocno sem opazoval kako se pocasi trze vrecka. Ze sem videl scenarij, kako se konzerve kotalijo vsako v svojo stran po strmem klancu. In ni mi bilo jasno kako jih bom lovil in potem pretovoril, brez vreck po tem klancu do hostla. Na sreco je vrecka zdrazala. V hostlu sem si skuhal filo za tortilje za na pot. Cakalo me je vsaj par dni stopanja, toda bil sem pripravljen. Predvsem psihicno, kar je pri stopu najbolj pomembno. Imel sem knjigo, lonely, hrano, vodo, sotor....ceprav sem bil ze navelican vagabundtskega zivljenja sem se po malem tudi veselil. On the road again. Pred spanjem sem se napisal sporocilo na Facebook Slovencu Davorju Jermanu, da me lahko pricakuje v Vancouvru v parih dneh. Spoznala sve se prek skupne prijateljice Martine in ze od Toronta dalje sem mu malce namigoval, da nebi imel nic proti ce mi za kaksen dan ponudi kavc. Po sporocilih sodec sem bil dobrodosel - kavc me je pricakoval. Ena velika skrb manj. Se posebej ce prihajas v mesto, kjer se nameravas ustaliti. 

četrtek, 26. september 2013

Dogodivščine v Banffu (4.del)

"Opravicilo! Ker zamujam z objavami tako kot nihce. Za opisat deset (sicer zelo aktivnih) dni sem porabil skoraj tri mesece. Na blogu nisem prisel niti do Vancouvra v resnici pa sem tam ze prezivel dva neverjetna poletna meseca in sem sedaj ze v Sloveniji. Razlog je predvsem to, da mi je bilo enostavno skoda zabivat cas za racunalnikom, medtem ko smo bili v Vancouvru prica rekordno lepemu poletju. Drugi razlog je, da rad naredim moje objave lepe in temeljite (ok - pustimo slovnicne napake:) in si vcasih zaradi tega prevec zakompliciram zivljenje - konec koncev mi te objave kasneje sluzijo tudi kot polnilec energije v casu, ko mi zivljenje namesto sladkih hrusk ponuja kisle limone. Tako da vas prosim, da mi ne zamerite in ne obupate nad mano. Objav imam na zalogi se pa se...in upam da mi nekega dneva uspe slediti sedanjosti."

In ce sem bil se nedolgo nazaj poln zivljenja, norcav in sam sebi dovolj, sem bil po parih urah prazenja na soncu se najbolj podoben pire krompirju. Pocasi me je dotolklo. Vse po malem. Mocno sonce - desetine, ce ne stotine avtomobilov, ki so drveli mimo mene, brez ene same namere da bi mi ustavili. Edino en kombi se je ustavil in me vprasal, ce sem slucajno videl kolesarje, ki so sli mimo. Bil je brat avstralsko-svicarskega turista Milesa, ki mi je pred tem ustavil do tega zakletega odseka avtoceste st. 93 (Icefields Parkway). Taborili so nedalec od mojega stopalisca. Ampak to mi v tem trenutku ni nic pomagalo.

Stopal sem se kako uro in nato obupal. Pustil sem prtljago ob cesti in bolj iz obupa sel za ovinek pogledat, ce je tam boljse stopalisce. Se predno sem prisel do ovinka, se je pri prtljagi spet ustavil bel kombi. Stekel sem do njega. Bil je Miles in njegov brat Guy. Ko sem pokukal v kombi je Guy z nasmeskom na obrazu zacel razlagati da gredo jutri v Jasper, da naj se jim pridruzim, da bodo imeli za vecerjo piscanca s curryjem, de me caka v kampu mrzlo pivo. Za trenutek sem pomislil, da se mi zaradi sonca ze kisajo mozgani. Cez kake pol ure sem ze imel postavljen sotor in pil mrzlo pivo. S sinovi od Guya in Milesa sem sel na bliznje jezerce, kjer smo se podili s sea-kayakom in v slovenscini prvic po kakih 20 dnevih v zivo debatiral z Ireno.


img


Da se mi ne blede, sem se preprical, ko me je Guy ves navduseno ucil, kako se eskimutira (obrat pod vodo s kajakom) v sea-kayaku. Nancy (zena od Guya) je pripravila odlicno vecerjo, jaz pa sem se javil da pomijem posodo (da se vsaj malce oddolzim za neverjetno gostolubje, ki me je iznenada doletelo)

Zjutraj sem se prebudil od samega mraza ze pred sesto. Spalka, ki sem jo imel je bila pac tanka in namenjena spanju v hostlih ne v sotoru. Sonce se se ni prikazalo in svetloba je bila idelana za fotkanje. Ko sem po eni urci koncal s fotkanjem, so se pocasi prebudili tudi ostali. Medtem se nam je pridruzila se hci od Guya in Nancy, ki je prejsno noc prezivele z njenimi kolesarskimi kolegi v kampu Mosquito creek (tam, kjer sem bil noc pred tem tudi sam).


IMG_9615 IMG_9575 IMG_9562

Na hitro smo pozajtrkovali in se odpravili proti Jasperju.  Vmes smo se ustavljali pri zanimivejsih razgledih in turisticnih atrakcijah. No pa tudi kar tako…ce smo recimo zagledati sneg ;) Druzin je bila res simpaticna, vedno pripravljeni za norcije. Obcutek sem imel da so me v kratkem casu, sprejeli kar za svojega. Fantje so skakali po meni in se v smesnih pozah nastavljali objektivu. Po ogledu kanjona Athabasca falls in improviziranem kosilu sta me Miles in Irena peljala v bliznji istoimenski hostel, kjer smo se poslovili. 

Hostel je bil eden najkulejsih hostlov kar sem jih kdaj videl. Imel je en ogromen skupen prostor, podoben dnevni. Vse je bilo v lesu in imel je tisti super obcutek domacnosti. V kotu je bil star gramofon in obilo plosc, ki smo jih obiskovalci lahko sami izbirali. Na sredini sta bila dva kavca. Ker sem bil tam prezgodaj se se nisem mogel prijaviti. Upravnik je rekel, da lahko do takrat pocakam v hostlu. Sam pa odsel na sprehod. Ostal sem sam. Poiskal sem toplo deko, se zleknil na kavc in prijetno utujen hitro zadremal.

S tem se je dogodivcina v Banffu uspesno zaklucila. Naslednji dan me je cakal Jasper.

IMG_9662 IMG_9680 IMG_9704 IMG_9696 IMG_9731 IMG_9735 IMG_9737 IMG_9667 IMG_9676 IMG_9747