"Opravicilo! Ker zamujam z objavami tako kot nihce. Za opisat
deset (sicer zelo aktivnih) dni sem porabil skoraj tri mesece. Na blogu nisem
prisel niti do Vancouvra v resnici pa sem tam ze prezivel dva neverjetna
poletna meseca in sem sedaj ze v Sloveniji. Razlog je predvsem to, da mi je
bilo enostavno skoda zabivat cas za racunalnikom, medtem ko smo bili v
Vancouvru prica rekordno lepemu poletju. Drugi razlog je, da rad naredim moje
objave lepe in temeljite (ok - pustimo slovnicne napake:) in si vcasih zaradi tega prevec zakompliciram zivljenje
- konec koncev mi te objave kasneje sluzijo tudi kot polnilec energije v casu,
ko mi zivljenje namesto sladkih hrusk ponuja kisle limone. Tako da vas prosim,
da mi ne zamerite in ne obupate nad mano. Objav imam na zalogi se pa se...in
upam da mi nekega dneva uspe slediti sedanjosti."
In ce sem bil se nedolgo nazaj poln zivljenja, norcav in sam sebi
dovolj, sem bil po parih urah prazenja na soncu se najbolj podoben pire
krompirju. Pocasi me je dotolklo. Vse po malem. Mocno sonce - desetine, ce ne
stotine avtomobilov, ki so drveli mimo mene, brez ene same namere da bi mi
ustavili. Edino en kombi se je ustavil in me vprasal, ce sem slucajno videl
kolesarje, ki so sli mimo. Bil je brat avstralsko-svicarskega turista Milesa,
ki mi je pred tem ustavil do tega zakletega odseka avtoceste st. 93 (Icefields
Parkway). Taborili so nedalec od mojega stopalisca. Ampak to mi v tem trenutku
ni nic pomagalo.
Stopal sem se kako uro in nato obupal. Pustil sem prtljago ob
cesti in bolj iz obupa sel za ovinek pogledat, ce je tam boljse stopalisce. Se
predno sem prisel do ovinka, se je pri prtljagi spet ustavil bel kombi. Stekel
sem do njega. Bil je Miles in njegov brat Guy. Ko sem pokukal v kombi je Guy z
nasmeskom na obrazu zacel razlagati da gredo jutri v Jasper, da naj se jim
pridruzim, da bodo imeli za vecerjo piscanca s curryjem, de me caka v kampu
mrzlo pivo. Za trenutek sem pomislil, da se mi zaradi sonca ze kisajo mozgani.
Cez kake pol ure sem ze imel postavljen sotor in pil mrzlo pivo. S sinovi od
Guya in Milesa sem sel na bliznje jezerce, kjer smo se podili s sea-kayakom in
v slovenscini prvic po kakih 20 dnevih v zivo debatiral z Ireno.
Da se mi ne blede, sem se preprical, ko me je Guy ves navduseno
ucil, kako se eskimutira (obrat pod vodo s kajakom) v sea-kayaku. Nancy (zena
od Guya) je pripravila odlicno vecerjo, jaz pa sem se javil da pomijem posodo
(da se vsaj malce oddolzim za neverjetno gostolubje, ki me je iznenada
doletelo)
Zjutraj sem se prebudil od samega mraza ze pred sesto. Spalka, ki
sem jo imel je bila pac tanka in namenjena spanju v hostlih ne v sotoru. Sonce
se se ni prikazalo in svetloba je bila idelana za fotkanje. Ko sem po eni urci
koncal s fotkanjem, so se pocasi prebudili tudi ostali. Medtem se nam je
pridruzila se hci od Guya in Nancy, ki je prejsno noc prezivele z njenimi
kolesarskimi kolegi v kampu Mosquito creek (tam, kjer sem bil noc pred tem tudi
sam).
Na hitro smo pozajtrkovali
in se odpravili proti Jasperju. Vmes smo
se ustavljali pri zanimivejsih razgledih in turisticnih atrakcijah. No pa tudi
kar tako…ce smo recimo zagledati sneg ;) Druzin je bila res simpaticna, vedno
pripravljeni za norcije. Obcutek sem imel da so me v kratkem casu, sprejeli kar
za svojega. Fantje so skakali po meni in se v smesnih pozah nastavljali
objektivu. Po ogledu kanjona Athabasca falls in improviziranem kosilu sta me Miles in
Irena peljala v bliznji istoimenski hostel, kjer smo se poslovili.
Hostel je bil eden najkulejsih hostlov kar sem jih kdaj videl. Imel je en ogromen skupen prostor, podoben dnevni. Vse je bilo v lesu in imel je tisti super obcutek domacnosti. V kotu je bil star gramofon in obilo plosc, ki smo jih obiskovalci lahko sami izbirali. Na sredini sta bila dva kavca. Ker sem bil tam prezgodaj se se nisem mogel prijaviti. Upravnik je rekel, da lahko do takrat pocakam v hostlu. Sam pa odsel na sprehod. Ostal sem sam. Poiskal sem toplo deko, se zleknil na kavc in prijetno utujen hitro zadremal.
Hostel je bil eden najkulejsih hostlov kar sem jih kdaj videl. Imel je en ogromen skupen prostor, podoben dnevni. Vse je bilo v lesu in imel je tisti super obcutek domacnosti. V kotu je bil star gramofon in obilo plosc, ki smo jih obiskovalci lahko sami izbirali. Na sredini sta bila dva kavca. Ker sem bil tam prezgodaj se se nisem mogel prijaviti. Upravnik je rekel, da lahko do takrat pocakam v hostlu. Sam pa odsel na sprehod. Ostal sem sam. Poiskal sem toplo deko, se zleknil na kavc in prijetno utujen hitro zadremal.
S tem se je dogodivcina v Banffu uspesno zaklucila. Naslednji dan me je cakal Jasper.
Ni komentarjev:
Objavite komentar