ponedeljek, 28. januar 2008

Idrija v Valenciji #2

Vem, vem cas je ze bil...se opravicujem zvestim bralcem. Odkar nimam neta malce tezje pisem moj blog. Vendar resnici na ljubo, zaradi tega zabijem tudi manj casa za brezvezno brkljanje po netu, kar je konec koncev dobro.
Kakorkoli, prejsni teden sem spet pocutil zelo domace, saj sem cele tri dneve prezivel ob prijetnem idrijskem dialektu v vec kot prijetni druzbi dveh idrijskih zjal:) Ba poleg tega pa sem (kot sem ze omenil) jedel kanwomlsko-idrske Zlikrofe po dolgih stirih mesecih (zal brez golaza:)). Po mojem ni potrebno posebej omenjati da so mi odlicno teknili.Punce so se, vsaj kakor so zatrjevale, dobro pocutile v Valenciji in so bile nad njo kar navdusene. Ravno tako kot s fanti smo vecino casa, tudi z Barbaro in Saro, posvecali spoznavanju tipicnega zivljenja erasmus studenta, tako da nam ni bilo dolgcas niti za minuto in trije dnevi druzenja so prehitro minili.

Na turnu na Plazi de la Reina

In razgled z njega

Valencijanski KMS oz. Caribbeans (OK, varnostniki so veliko bolj prijazni)

Bart in Idrija #2

Kdaj ste se nazadnjic gugali:)

Guapas de Idrija

Kuska jaca self portrait

Se kdo dvomi da so bile punce nad vremenom v Valenciji navdusene?

Moj novi heki, ki pa je zdaj zal ze rajnki...:(

Brez San Miguela tudi tokrat ni slo...(fajn dic bi rekel sosed Kekekek...:)

petek, 25. januar 2008

Mimgrede...

Ta objava je samo toliko, da povem da nisem pozabil na vas in da sem ziv in zdrav. Zadnje dni smo bili spet aktivni, saj sem imel tukaj spet obiske iz Slovenije (Barbara in Sara), tako da je za objavljanje zmankalo casa. Imeli smo se super. Mimgrede - jedel sem Zlikrofe:) Poleg tega so nam pri nasem operaterju izkljucili interenetno povezavo, ker se nismo strinjali z racunom in seveda nismo placali. Zdaj ga krademo sosedom. Objava s fotkmi, kako smo se imeli enkrat te dni. LP vsem

torek, 15. januar 2008

Post-maroški post

To bo dolg post. Skoraj brez fotk. Lahko da tudi brez repa in glave. Tako da tisti, ki pridete sem okoli le na hitro počekirat fotke; vas moram žal razočarati. No saj ste jo verjetno že pobrisali:) Tudi ostali, ki redno prebirate in nimate časa lahko mirno preskočite objavo. Ta post je namenjen predvsem meni. Celo potovanje sem bil priden, si ustvaril lep popotniški blog, zato bi na tem mestu rad napisal še par stvari, ki jih med objavami nisem mogel. In nekako se ni tako lahko vrniti nazaj in dati skupaj misli, ki ti med potovanjem rojijo po glavi, sploh če prideš nazaj sredi študijskega dopusta in se moraš ob pranju umazanih cunj pripravljati še na izpite. To je tudi glavni razlog, da ste na objavo čakali malce več časa.

Tisti, ki radi potujete, veste da se predstave o svetu, ki ste mislili da ga poznate, večkrat postavijo na glavo. Kulture in običaji tako različne. Družbene norme povsem drugačne. Začnete razmišljati in premlevati dogodke v želji da jih postavite na pravo mesto in večkrat naletite na vprašanje: Kaj je sploh normalo? Kaj bi si oni mislili o nas če bi prišli k nam na obisk v Slovenijo? Tudi jaz sem si med potovanjem večkrat postavljal taka in podobna vprašanja. In ko tako razmišljaš se skoraj vedno nehote dotakneš tudi svojega življenja v svoji domovini. Ga pogledaš z distance, z drugega zornega kota kot si ga gledal, ko si bil ujet sredi vsakodnevnih skrbi, sredi neizogibne rutine v katero si slej ali prej prisiljen (če hočeš teden preživeti kolikor toliko koristno), ga premešaš, preseješ in poskušaš še enkrat ugotoviti kaj ti v resnici največ pomeni. In to je še ena izmed stvari, ki mi je pri potovanjih tako zelo všeč in ki je ne moreš pokazati na fotografijah v albumu, ko se vrneš nazaj.

Vendar je pa bilo kar nekaj zanimivih primerov, ki so preveč paradoksalni in jih je preprosto težko razumeti. Primer: ko sem bil v Casablanci v hammamu (kopeli s savnami) za domačine in sem se tam pogovarjal z enim lokalcem, me je vprašal če greva skupaj na ogled te velike mošeje (Hasan II). Povedal sem mu, da imam tu prijateljico in da bom verjetno šel na ogled skupaj z njo. Ko je slišal za prijateljico je bilo prvo vprašanje, če se bom poročil z njo. Odvrnil sem da ne in da sva samo prijatelja, zato je bil ves zgrožen. Rekel mi je da je to bolno, imeti samo prijateljico in to v arabščini hitel pripovedovati tudi ostalim lokalcem v hammamu, ki so kimanjem potrdili njegovo trditev. Da sicer z žensko lahko govorim, da jo lahko kaj vprašam, da jo pa nikakor ne morem imeti za prijateljico. Heh, nisem vedel kaj naj si mislim. In tudi na ulici vidiš tipe (prijatelje), kako se držijo za roke, se objemajo ves čas, medtem, ko mora imeti mož res dober dan, da ženo med sprehodom prime "pod roko". Se to: za poljubljanje v javnosti (govorimo o fantu in punci), lahko gresta zaljubljenca v zapor!!

Če se klatiš le po turističnih ulicah, kjer se lokalci preživljajo izključno s prodajo domačih izdelkom turistom, lahko hitro dobiš popačeno sliko o Marocanih in jih vržeš v koš goljufov, ki te hočejo na vsak način obrati. Te ljudje so pogosto pretirano vsiljivi in si "mon ami" samo dokler kažeš interes da boš kaj nabavil. Čeprav sem bil včasih presenečen; če sem jim dal brž vedeti, da ne bom kupil nič in da pri sebi nimam niti dirhama so večkrat spremenili odnos do mene, ponudili roko imeli z menoj prijeten pogovor brez vsiljevanja, na koncu pa mi zaželeli "Big Wellcome in Morocco". Toda od časa do časa se je vseeno dobro usesti na boljši avtobus, kjer so tudi malce bolj premožni ljudje in za katere nisi vir zaslužka (zabiti turist). Dosti je bilo tudi študentov, ki študirajo v Franciji ali Španiji in so prišli obiskati domače za praznike. Kar nekajkrat sem se tako zadebatiral z njimi in skozi njihove oči videl drugačen Maroko in njegovo prihodnost, ki pa večkrat ne obeta nič dobrega. Velik problem je mešanje moderne Evrope in konzervativnega arabskega sveta. Prav zaradi tega je prišlo do bombnih napadov leta 2003 v katerih je umrlo 45 ljudi v najbolj "zahodnem" mestu v Maroku - Casablanci. In prav zaradi vse močnejšega evropskega vpliva se je nekje kot protiutež okrepila arabsko-muslimanska miselnost, ki včasih močno meji na ekstremizem. Razlike pa so nekje vedno večje.

Vendar sem tako kot na drugih potovanjih, tudi tokrat prišel do zaključka, ki se meni zdi pomemben. Če odmislimo vse države, običaje, kulture, tradicije, religije in statusne razlike si vsi ljudje, kljub temu da smo si tako različni, želimo istih stvari: živeti, jesti, spati, ljubiti, se zabavati in ob tem početi stvari ki nas zanimajo (Ok, ni nujno da v tem vrstnem redu). In prevečkrat smo tako zaposleni z iskanjem razlik, da skupnih interesov sploh ne najdemo in si tako brez potrebe otežujmo življenje.

torek, 08. januar 2008

Granada, Valencija

Nazaj proti Valenciji je šlo vse brez problemov, no skoraj. Avtobusa za Ceuto zjutraj ni bilo na postaji, lokalci so mi kasneje razložili, da imajo pri tisti agenciji samo tablo in da avtobusi ne vozijo ravno tako kot bi bilo treba. Ampak ni bilo vecjih problemov, saj so v bližnja mesta vozili drugi avtobusi, tako da sem z malo štukanja bil na meji okoli enajstih in ob poldne že na trajektu za Španijo. Trajekt je bil sodoben in hiter in je za 13 km Gibraltarske ožine porabil nekaj več 40 min. V Algecirasu (Špansko mesto zraven Gibraltarja) sem med čakanjem na vlak rezerviral hotel v Granadi. Kot že večkrat zadnje čase, s pomočjo moje družine - hvala jim. Ker sem pozabil, da je praznik Svetih treh kraljev tu precej bolj popularen kot v Sloveniji (v Španiji se namreč deli darila otrokom na ta dan) so bili že vsi poceni hostli polni. Tako nisem imel druge izbire, kot da si privoščim malce boljši hotel in tako proslavim ob televiziji in dveh tamalih šparovih vrečkah uspešno vrnitev v Španijo.

Naslednji dan sem si na hitro ogledal mesto, večino časa pa posvetil za ogled slovite mavrske palače Alhambra iz 14. st.. Palača je res lepa, čeprav moram priznati, da bi bil verjetno nad njo precej bolj navdušen, če se ne bi pred tem tri tedne klatil po Maroku, kjer sem videl kar nekaj podobnih arhitekturnih dosežkov. Vseeno pa je bil razgled na mesto in bližnje, s snegom prekrito, gorovje Sierra Nevada ob prekrasnem sončnem zahodu še eden izmed trenutkov, ki jih ne bom tako kmalu pozabil. Ko sem se vrnil v mesto je bilo ob glavni cesti ogromno ljudi, na njej pa je bila parada predelanih prikolic, s katerih so otroci v kostumih metali reklamne bonbone. Prav zanimivo je bilo videti kako se je staro in mlado podilo za bonboni in jih pobirali s pločnikov. Ok, če sem iskren; tudi sam sem si napolnil žepe:)

Žal pa je zaradi te fešte nastal v mestu manjši kaos v že tako malce kaotični Španiji in to je bil vzrok, da sem moral kasneje čakati na avtobusni postaji do treh ponoči, saj je bil bus za ob polnoči že poln, ko sem prekasno prišel na postajo. Ampak, kdo bi se sekiral če je bilo vse drugo odlično.

Vsaka "odisejada" se enkrat konča in prav je tako. Lepo je iti po svetu, še lepše pa se je vrniti nazaj, poln doživetji, izkušenj in novih moči.
S trajektom proti Španiji

Z vlakom proti Granadi

Patio de los Arrayanes (Alhambra)

detajl iz stene palače

Palacio de Carlos V

Albaicín, Granada


pogled na zasneženo Sierra Nevado

Tine Mažgunov (senca čez obraz ni moje maslo)

Parada v Granadi na dan Svetih treh kraljev:



Še en filemček iz Chefchaouena: nastop maroške skupine na novega leta dan na glavnem trgu

četrtek, 03. januar 2008

Chefchaouen

Ko sem ze mislil, da me Maroko ne more vec presenetiti, sem vstopil v staro medino tega mesteca in bil nad njo ocaran. Hisice so preproste in so na moc podobne tistim tipicnim iz Andalucije. Dolga leta so se namrec v to mesto preseljevali begunci (Muslimani in Judji) iz juga Spanije, ker so bili preganjani, po tem ko so Kristjani znova dobili jug Spanije v svoje roke. Se danes se cuti vpliv, saj se tu bolj pogosto kot francoscino slisi spanscino, zato je tudi spanskih turistov tu veliko vec kot na jugu Maroka.

Vse hisice in ulice v medini so oprano-modre barve in vcasih, ko se sprehajas okoli imas obcutek, kot da bi zasel v kaksno risanko. Res lepo, poleg tega pa je tu precej cenejse kot v vecjih mestih. Tu sem dobil prijetno enoposteljno sobo za manj kot 5 eur na noc. Ljudje so manj vsiljivi, manj nagnjeni k barantanju in na splosno zelo prijazni.

Zal pa je danes ze drugi dan dez, odkar sem tukaj in nic ne kaze, da bo kaj bolje. Tako bom s seboj v Spanijo odnesel tudi kitajski spominek iz Maroka, ki si ga res nisem zelel kupiti - deznik.
Toda mesto se je kljub temu pridruzilo tistim krajem na mojih popotniskih podvigih, v katerih bi brez problema lahko prezivel tudi teden, ne da bi se premaknil dalje in za katere vem, da se slej ali prej spet srecamo. Upam da drugic ob boljsem vremenu, saj je tu okoli vabljivih poti za treking kar nekaj.

Jutri grem na bus za spansko Ceuto ze navsezgodaj zjutraj, ob sestih. Tam bom poiskusil ujeti kaksen trajekt za Spanijo in ce bo vse prav, bom jutri spal v Granadi, ki si jo nameravam tudi na
hitro ogledati. po tem pa pocasi proti "domaci" Valenciji.









"Moj" pension, cisto v centru medine

Moseja na glavnem trgu