Za tiste, ki ze veste kaksno je realno stanje, naj povem da sem ravno priletel v Toronto in cakam na let do Edmontona. Za tiste, ki vas zanima kako in zakaj sem prisel do sem, vas vabim da si preberete dalje. To spodnje so opisi dnevov iz zacetka julija. Pocasi in z uzitkom ane:))
V Jasperju mi stvari niso tekle tako preprosto kot v Banffu. Morda sem se tam malce razvadil in od vesolja pricakoval, da bo postavljal stvari v red namesto mene kar v nedeogled. Kljub temu da je bilo od hostla do Jasperja samo dobrih 30 km, ni bilo nikogar, ki bi mi nudil prevoz. Tako se spet obsedel ob cesti. Premik je bil sele ko je upravnik hostla sel po opravkih v hostel v Jasperju. Tako sem dobil prevoz direktno do zeljene destinacije. Naj povem da lokacija hostla v Jasperju ni najbolj posrecena, saj lezi 7 km izven mesta, od tega je 3 km strmega klanca. V hostlu me je cakala novo presenecenje. Klub temu da ima ta hostl najvecje skupno lezisce kar sem jih kdaj videl (68 postelj), je bilo vse zasedeno. Tako mi ni ostalo drugega kot da rezerviram za naslednji dan in se pomaknem nazaj v dolino v kamp.
Ker so noci sredi teh gora tudi poleti precej hladne, moja oprema pa ni bila temu primerna sem staknil prehlad. Tako sem se cel naslednji dan (z izjemo kratkega obiska mesta) prezdel v hostlu. Pocasi sem se postavil na noge in po dveh neizkoriscenih dnevih zbral moci za raziskovanje mesta Jasper. Zalostno vendar resnicno; lepote Skalnatega gorovja me niso vec ganila na tak nacin kot prve dni v Banffu. Poleg tega pa me je zacela preganjati se slaba vest, saj je bil ze kak mesec odkar sem nazadnje poprijel za kaksno "konkretno" delo (prekleta bodi, delavska mentaliteta:). Blizal se je cas odhoda, hotel sem odditi v Vancouver, si poiskati neko sluzbo in se za silo ustaliti. Ocitno mi je bilo dovolj preganjana za prostimi posteljami hostlih.
Vseeno pa sem si hotel privosciti se kolesarko turo po okoliskih gozdovih. Tako sem zadnji dan v Jasperju rental gorsko kolo ter se s karto v roki podal na enodnevno turo. Narava tukaj je res enkratna in v trenutku mi je bilo zal da se nisem zmotiviral ze kak dan prej. Neokrnjen gozd z mnogo jezeri in popolno tisino. Pocutil sem se pomirjeno in eno z naravo. Clovek se zacne sprasevati komu na cast smo silili ven s te prelepe divjine v drugo, betonsko - ki nas sili v vsakodnevno gonjo. Za ceno varnosti in luksuza smo zamenjali stres. Za prsut na pladnju - svobodo. In nekje na poti izgubili nase bistvo - ziveti zivljenje.
Moje filozofiranje je zgubilo krila, ko sem prisel da teh dveh tabel. Pot je namrec vodila, cez obmocje, kjer prebivajo grizliji. Tolazil sem se, da ce bi bilo tako nevarno prav gotovo ne bi speljali kolesarske steze cez njihovo obmocje. Kakorkoli; od vseh nastetih priporocil mi je ostalo samo oprezanje za njimi in glasno prepevanje. Tako so glasilke hitro pokukale iz grla in sfusan refren Avsenikove klasike se je razlegel po moji okolici: SLOVEENIJAAAAaaAAaaaaAaaAA...OD KOT LEPOTE TVOJEEeeEEEeEEe....preprican sem da pomaga bolj kot vsak "bear spray". Fusanje je lahko tudi dobrodoslo.
Ker sem se naslenji dan odpravljal na stopanje do 800 km odaljenega Vancouvra se je bilo potrebno primerno opremiti. Naj se povem da je bil prvi plan da se pristulim kaksnemu turistu, ki je bil namenjen v Vancouver. Zato sem se nic kaj sramezljivo zapeljal cez kamp in direktno vprasal ljudi, ce gredo proti Vancouvru in ce imajo se plac zame. Spraseval sem samo mlade in take, ki so bili ze na dalec videti kul. Zal je bilo vecina turistov iz Edmontona in ce bi bil namenjen tja bi na ta nacin dobil hitro prevoz. Tako sem se moral vdati v usodo: stopati bo potrebno! Za hec sem v kontejner, kjer kamperji skrivajo hrano pred medvedi zataknil listek s samohvalno prosnjo. Tako se to dela v Kanadi :) Oglasil se ni nihce.
Planiral sem da bo stop to Vancouvra velik zalogaj. Plan je bil da pridem do tja postopoma, se ustavim se v kaksnem zanimivem kraju na poti. Ker sem imel bajk se vedno rentan sem se zapeljal v center mesta ki je bil oddaljen 7 km stran. Nabavil sem dve veliki vrecki konzerv in ostale hrane in jih nalozil vsako na svojo stran krmila ter se suvereno odpravil nazaj proti hostlu. Slo mi je super. No vsaj dokler se ni zacel 3 km strmi klanec, ki bi ga ze brez tovora tezko premagal. Problem je bil, ker nisem mogel kolesariti stoje, saj bi se v tem primeru kolo zacelo gibati prevec levo in desno. In vsakic ko je polna vrecka zadela kolo, se je na tistem mestu kjer je konzerva pocila ob vilice naredila majhna luknjica. Levo, desno, levo, desno. In vsakic droben, skoraj neslisen zven, ko je konzerva udarila ob vilico. Nemocno sem opazoval kako se pocasi trze vrecka. Ze sem videl scenarij, kako se konzerve kotalijo vsako v svojo stran po strmem klancu. In ni mi bilo jasno kako jih bom lovil in potem pretovoril, brez vreck po tem klancu do hostla. Na sreco je vrecka zdrazala. V hostlu sem si skuhal filo za tortilje za na pot. Cakalo me je vsaj par dni stopanja, toda bil sem pripravljen. Predvsem psihicno, kar je pri stopu najbolj pomembno. Imel sem knjigo, lonely, hrano, vodo, sotor....ceprav sem bil ze navelican vagabundtskega zivljenja sem se po malem tudi veselil. On the road again. Pred spanjem sem se napisal sporocilo na Facebook Slovencu Davorju Jermanu, da me lahko pricakuje v Vancouvru v parih dneh. Spoznala sve se prek skupne prijateljice Martine in ze od Toronta dalje sem mu malce namigoval, da nebi imel nic proti ce mi za kaksen dan ponudi kavc. Po sporocilih sodec sem bil dobrodosel - kavc me je pricakoval. Ena velika skrb manj. Se posebej ce prihajas v mesto, kjer se nameravas ustaliti.
V Jasperju mi stvari niso tekle tako preprosto kot v Banffu. Morda sem se tam malce razvadil in od vesolja pricakoval, da bo postavljal stvari v red namesto mene kar v nedeogled. Kljub temu da je bilo od hostla do Jasperja samo dobrih 30 km, ni bilo nikogar, ki bi mi nudil prevoz. Tako se spet obsedel ob cesti. Premik je bil sele ko je upravnik hostla sel po opravkih v hostel v Jasperju. Tako sem dobil prevoz direktno do zeljene destinacije. Naj povem da lokacija hostla v Jasperju ni najbolj posrecena, saj lezi 7 km izven mesta, od tega je 3 km strmega klanca. V hostlu me je cakala novo presenecenje. Klub temu da ima ta hostl najvecje skupno lezisce kar sem jih kdaj videl (68 postelj), je bilo vse zasedeno. Tako mi ni ostalo drugega kot da rezerviram za naslednji dan in se pomaknem nazaj v dolino v kamp.
Ker so noci sredi teh gora tudi poleti precej hladne, moja oprema pa ni bila temu primerna sem staknil prehlad. Tako sem se cel naslednji dan (z izjemo kratkega obiska mesta) prezdel v hostlu. Pocasi sem se postavil na noge in po dveh neizkoriscenih dnevih zbral moci za raziskovanje mesta Jasper. Zalostno vendar resnicno; lepote Skalnatega gorovja me niso vec ganila na tak nacin kot prve dni v Banffu. Poleg tega pa me je zacela preganjati se slaba vest, saj je bil ze kak mesec odkar sem nazadnje poprijel za kaksno "konkretno" delo (prekleta bodi, delavska mentaliteta:). Blizal se je cas odhoda, hotel sem odditi v Vancouver, si poiskati neko sluzbo in se za silo ustaliti. Ocitno mi je bilo dovolj preganjana za prostimi posteljami hostlih.
Vseeno pa sem si hotel privosciti se kolesarko turo po okoliskih gozdovih. Tako sem zadnji dan v Jasperju rental gorsko kolo ter se s karto v roki podal na enodnevno turo. Narava tukaj je res enkratna in v trenutku mi je bilo zal da se nisem zmotiviral ze kak dan prej. Neokrnjen gozd z mnogo jezeri in popolno tisino. Pocutil sem se pomirjeno in eno z naravo. Clovek se zacne sprasevati komu na cast smo silili ven s te prelepe divjine v drugo, betonsko - ki nas sili v vsakodnevno gonjo. Za ceno varnosti in luksuza smo zamenjali stres. Za prsut na pladnju - svobodo. In nekje na poti izgubili nase bistvo - ziveti zivljenje.
Moje filozofiranje je zgubilo krila, ko sem prisel da teh dveh tabel. Pot je namrec vodila, cez obmocje, kjer prebivajo grizliji. Tolazil sem se, da ce bi bilo tako nevarno prav gotovo ne bi speljali kolesarske steze cez njihovo obmocje. Kakorkoli; od vseh nastetih priporocil mi je ostalo samo oprezanje za njimi in glasno prepevanje. Tako so glasilke hitro pokukale iz grla in sfusan refren Avsenikove klasike se je razlegel po moji okolici: SLOVEENIJAAAAaaAAaaaaAaaAA...OD KOT LEPOTE TVOJEEeeEEEeEEe....preprican sem da pomaga bolj kot vsak "bear spray". Fusanje je lahko tudi dobrodoslo.
Ker sem se naslenji dan odpravljal na stopanje do 800 km odaljenega Vancouvra se je bilo potrebno primerno opremiti. Naj se povem da je bil prvi plan da se pristulim kaksnemu turistu, ki je bil namenjen v Vancouver. Zato sem se nic kaj sramezljivo zapeljal cez kamp in direktno vprasal ljudi, ce gredo proti Vancouvru in ce imajo se plac zame. Spraseval sem samo mlade in take, ki so bili ze na dalec videti kul. Zal je bilo vecina turistov iz Edmontona in ce bi bil namenjen tja bi na ta nacin dobil hitro prevoz. Tako sem se moral vdati v usodo: stopati bo potrebno! Za hec sem v kontejner, kjer kamperji skrivajo hrano pred medvedi zataknil listek s samohvalno prosnjo. Tako se to dela v Kanadi :) Oglasil se ni nihce.
Planiral sem da bo stop to Vancouvra velik zalogaj. Plan je bil da pridem do tja postopoma, se ustavim se v kaksnem zanimivem kraju na poti. Ker sem imel bajk se vedno rentan sem se zapeljal v center mesta ki je bil oddaljen 7 km stran. Nabavil sem dve veliki vrecki konzerv in ostale hrane in jih nalozil vsako na svojo stran krmila ter se suvereno odpravil nazaj proti hostlu. Slo mi je super. No vsaj dokler se ni zacel 3 km strmi klanec, ki bi ga ze brez tovora tezko premagal. Problem je bil, ker nisem mogel kolesariti stoje, saj bi se v tem primeru kolo zacelo gibati prevec levo in desno. In vsakic ko je polna vrecka zadela kolo, se je na tistem mestu kjer je konzerva pocila ob vilice naredila majhna luknjica. Levo, desno, levo, desno. In vsakic droben, skoraj neslisen zven, ko je konzerva udarila ob vilico. Nemocno sem opazoval kako se pocasi trze vrecka. Ze sem videl scenarij, kako se konzerve kotalijo vsako v svojo stran po strmem klancu. In ni mi bilo jasno kako jih bom lovil in potem pretovoril, brez vreck po tem klancu do hostla. Na sreco je vrecka zdrazala. V hostlu sem si skuhal filo za tortilje za na pot. Cakalo me je vsaj par dni stopanja, toda bil sem pripravljen. Predvsem psihicno, kar je pri stopu najbolj pomembno. Imel sem knjigo, lonely, hrano, vodo, sotor....ceprav sem bil ze navelican vagabundtskega zivljenja sem se po malem tudi veselil. On the road again. Pred spanjem sem se napisal sporocilo na Facebook Slovencu Davorju Jermanu, da me lahko pricakuje v Vancouvru v parih dneh. Spoznala sve se prek skupne prijateljice Martine in ze od Toronta dalje sem mu malce namigoval, da nebi imel nic proti ce mi za kaksen dan ponudi kavc. Po sporocilih sodec sem bil dobrodosel - kavc me je pricakoval. Ena velika skrb manj. Se posebej ce prihajas v mesto, kjer se nameravas ustaliti.
1 komentar:
Delavska mentaliteta. :)
Sicer si pa po moje mal zgrešil.
Če živiš v naravi, tako kot v starih časih, postane bistvo življenja preživetje in ne uživanje. Verjetno potem ravno tako le poredko dvigneš pogled in uživaš v razgledu.
Objavite komentar