Welcome to Canada

Vsem, ki obiskujete moj blog in se sprasujete, kako mi gre, naj povem, da mi gre dobro. Cisto po planu. Lezim v postelji v sobi z 8 pogradi in kot kaze boma danes ze drugic zapored sel spat s kurami. Ocitno se nisem opravil z "jat lag-om".

Avantura se je zacela stresno. Z zbujanjem sredi noci, srnjakom sredi Zale in custvenem slovesu od moje Petre na zlezniski postaji v Monfalconu (se enkrat; hvala Marko za prevoz). Utrujajoce cakanje na letaliscu v Benetkah in kasneje v Zurichu je verjetno botrovalo temu, da me je zmanjkalo ze med cakanjem na vzlet proti Kanadi. Zbudil sem se, ko smo bili ze v zraku. Verjetno prvic, odkar letim z letalom. Prav tako je prvic, odkar letim z letalom hrana dejansko imela okus po tistem kar pise na skatli. Ce ne bi bilo vino, ki so nam ga privoscili ob kosilu res slabo, bi si zelel leteti samo se s Swiss Air-om.

Razgled ob pristajanju je bil res cudovit. Sonce je osvetljevalo kopaste oblake, ki so se trgali ravno toliko, da sem lahko opazoval, kako zamrznjeno morje prehaja v kopno. Idilicne hiske so se ponasale vsaka s svojim bazenom. Stadioni za baseball in ameriski nogomet, so naznanjali, da smo res na drugi strani atlantika. Za trenutek sem si celo domisljal, da me bo ob pristanku pricakala rdeca preproga, kjer mi bodo v roke potisnili sanjsko sluzbo ali kar prvo placo. Na trdna tla me je najprej spravil pilot, za njim pa se letaliski uradniki, ki so mi namesto place v roke potisnili listek s stevilko in me posedli na stol skupaj z ostalimi priseljenci. Ko sem prisel na vrsto me je uradnica vprasala zakaj Kanada. Rekel sem ji : "Because i think it's one of the most prosperous countries". "This is a horrible answer" mi je skoraj jezno odgovorila. "To work...thats all i need to hear". Bil sem preutrujen, da bi ji razlagal, da bi bil to odgovor na "Kaj mislis dalati v Kanadi?" Dobil sem vse zige in sel po prtljago, ki so mi jo letaliski delavci ocitno ze dali s transportnega traku, saj je bila kar na tleh ob traku. Ko sem hotel na avtomatu ob izhodu kupiti karto za avtobus do centra, mi je dve karti v roke potisnil ameriski turist. Z zeno sta ze odhajala in jih ni vec potreboval. Ko sem mu predlagal, naj mu placam vsaj delno se je samo zasmejal in rekel: "Today is your lucky day". Ker sem imel karto odvec, sem se odlocil da jo dam nekomu izmed priseljenskih sotrpinov.


Pojavil se je fant, ki sem ga videl v sprejemni pisarni. Libanonec, kot sem zvedel danes zjutraj. Bil je prav tako vesel kot jaz. Ker ni imel se prenocisca sem mu dal se naslov od mojega hostla. Danes pri zajtku mi je povedal svojo ljubezensko zgodbo. Na kratko: v Kanado je prisel, da bi razcistil stvari s svojo bivso zarocenko, Sirijko po rodu. Ona o njegovem prihodu ne ve nic, na telefon se mu pa noce vec oglasat. On pa njo noro pogresa, kot je sam povedal. Rekel je da ce mu ze mora dati konec, naj mu da v zivo, da bo vedel da je naredil vse kar je v njegovi moci in da bo miren. Upam da mu uspe ker je videt prav fajn decko.

Ker je bil danes cel dan dez in sem imel se veljavno karto za metro od vceraj, sem na predlog receptorja sel v "podzemno mesto". Velik del mestnega jedra je namrec povezan v podzemno mrezo shoping centrov. Najbolj sem bil navdusen nad delom, kjer na enem mestu dobis vse svetovne kuhinje za ugodno ceno. Kar tirkrat sem sem obhodil krog raznolike ponudbe in se na koncu odlocil za korejski Bulgogi. Riz s pekoco omako, govejim mesom in sojinimi kalcki. Vrdno 6 sur. (ce bom imel prebavne motnje vas updatam naknadno)

Druzba v Montrealu je prav zares multikulturna. Na pogled tezko poves, katera skupnost je tu v vecini. Edino priseljencev bivse juge se nisem srecal, kar me zelo cudi.

Se dobra novica za vse slo-skeptike. Po pogovoru z domacinkama sem ugotovil, da imajo tudi v Montralu probleme z odvecnim snegom in da jim prepiri zaradi postavljanja gajbic in kidanja na sosedno parcelo niso tuji. Tako da ste lahko malce pomirjeni. Kretene se dobi povsod. In tudi za fovsijo sem preprican, da jo nismo izumili ravno Slovenci.

      

Tweet