To objavo bo tezko napisati na kratko. Deset dni, ki sem jih prezivel v NP Banff in pozneje v NP Jasper, se je namrec odvijalo kot v kakem mladinskem romanu. Z rahlimi zapleti in seveda srecnim koncem. In najlepse bi bilo da jih tako tudi opisem - vsaj zame. Ce vam moje branje ne tekne, lahko se vedno mirno zavrtite kolescek in si ogledate fotke, ce vam tudi te niso po godu..ste zal na napacnem blogu.
Vse se je zacelo tam, kjer se je prejsnja objava koncala - v Torontu. Bolj ko se je blizal Canada Day (na prvi julij 1867 so se tri britanske kolonije zdruzile v eno drzavo, Kanado), hitreje so se postelje v hostlih polnile. Sploh v turisticno obleganih srediscih - kar Banff nedvomno je. Kanadcani so imeli ponedeljek prosto in veliko jih je dolgi vikend raztegnilo v tedenski dopust. Tako sem ob rezervaciji leta iz Toronta v Calgary, rezerviral se posteljo v Banffu. V NP Banff in ne v kraju Banff, ki lezi dobrih 80 km juzneje od "mojega" hostla. Predno sem ugotovil, da je moj hostel takorekoc sredi nicesar (temu primerne so bile tudi prometne povezave - nikakrsne) so bila v kraju Banff ze vsa cenejsa prenocis zasedena. Poleg tega pa nisem bil preprican, ce bom sploh sel v NP Banff tisti teden. Na vse pretege sem si prizadeval, da bi v Calgaryju pomagal kot prostovoljec. Mesto je teden dni prej prizadela huda poplava. Prijavilo se nas je vec kot dvanajst tisoc prostovoljcev in organizatorji so ocitno imeli ze prevec problemov, da bi se lahko ubadati se s takimi banalnimi stvarmi, kot je iskanje prenocisc za prostovoljce. Preprican sem, da bi bila lepa izkusnja.
Namesto delavnih brigad, sem se tako odlocil, da zapustim mesto kar se da hitro in se isti dan pridem do mojega hostla "Mosquito creek". Let iz Toronta v Calgary sem imel okoli enih, kar je pomenilo, da moram biti na letaliscu vsaj opoldne. Javni prevoz v Torontu je precej zastarel, tako sem do tja moral uporabiti tramvaj, metro in avtobus. Tisti me dobro poznate ali spremljate tale blog ze dalj casa, ste si verjetno ze ustvarili svoj scenarij. Za cuda je slo tokrat vse gladko in nisem nikjer cakal vec kot dve minuti. Let je bil brez posebnosti in ob pol stirih po lokalnem casu (-2h zaradi sprembe casovnega pasu) sem bil ze v Calgaryu. Zaradi casovne stiske, sem si privoscil avtobus, ki me je pripeljal direktno do kraja Banff. S tem sem se v velikem krogu izognil blodenju in iskanju avtobusnih postaj po se vedno razdejanem centru mesta.
Na internetu sem prebral, da v mojem hostlu ni wi-fija, elektrike, telekomunikacijskega signala in ....ta-da: tople prhe. Zato sem sel, predno sem se podal na stop do hostla, nabavit hrano, ki bi me morala drzati pokonci vsaj slabe tri dni. Dve obicajni merkatorski vrecki. Ko sem po desetih minutah prisel z marketa je od prej lepega vremena ostalo bore malo. V gorah se pac vreme spreminja hitro. In ko sem prisel do stopalisca je bilo ze vse crno. Na sreco sem dobil stop se predno sem uspel s fotoapartom zabeleziti to crnino. Tri mlade punce! Ok, ena malce starejsa in dve mladi. Nima veze - razveselil bi se tudi bradatega gozdarja. Sle so sicer samo da Lake Lousia, kjer so delale cez poletje v hotelu. Hudo nevihto sem tako opazoval iz varnega zavetja avtomobila. Med voznjo skozi nevihto smo opazili grizlija, ki se je kobacal ob zasciti ograji avtoceste. Glede tega sem imel mesane obcutke. Resnicno nisem pricakoval, da bom tega kosmatinca videl ze po slabi uri bivanja v nacionalnem parku. Strah v kosti pa so mi se dodatno nagnale punce z neverjetno storijo, ki se je zgodila tri tedne pred tem v sosednjem nacionalnem parku Kootenay. Volk je na avtocesti lovil motorista.
Nevihta je odsla prav tako hitro, kot je prisla in ko sem bil spet sam na stopaliscu pri razcepu avtoceste, je bil ponovno krasen dan. Tukaj mi stopanje ni slo tako dobro od palca, poleg tega pa sem bil se vedno malce prestrasen zaradi grizlija. Mirilo me je samo dejstvo, da je tukaj dan daljsi in da imam se kar nekaj casa predno se bo stemnilo. Prometa je bilo vse manj. Ko pa so sence dreves postale daljse in je bilo soncnih flik na asfaltu samo se za vzorec, sem pocasi obupoval. Na sreco sem imel s seboj sotor, ki sem ga v hostlu v Torontu za 30$ kupil od izraelskega popotnika. Namen sem ga imel postaviti kar tam, na sredi razcepa avtoceste, kjer bi zagotovo imel mir pred mrcinami. Mislil sem si, da bi se zagotovo lazje zmenil s tecnimi policaji kot z lacnim grizlijem. Na sreco mi je to dilemo pregnal voznik starega subaruja, ko mi je ustavil. Ko sem odprlu vrata avtomobila je rekel, da gre samo do hostla Mosquito Creek. "Odlicno ! Jaz tudi"
Razpolozenje se je se dodatno dvignilo, ko sem prisel v "hostel". Na sredini je bilo ognjisce, okoli katerega so sprosceno sedeli popotniki in na palcah pekli marshmallowse - kot v ameriskih filmih:) Okoli ognjisca pa so bile postavljene kolibe. Kuhinja, skupna lezisca, soba za upravitelja ter - savna. Ni mi bilo jasno, kako si lahko privoscijo savno, ce ni v hostlu niti za topel tus. Ob prijavi v recepciji sem spoznal tri Poljake (Marcin, Mateusz in Dominika), ki so nazdravljali z zgano pijaco. Bodoci doktorji racunalnistva, so imeli v Edmontonu neko konferenco in ob koncu so se odlocili, da si ogledajo se Banff, predno se vrnejo v domovino. S torbe sem potegnil se mojo prisrcnico in nazdravil skupaj z njimi. Bil sem zares dobre volje, saj nisem cisto zares verjel, da mi bo uspelo priti do hostla v enem dnevu.
Naslednji dan sem sel skupaj s Poljaki do Lake Lousia in nato na krajsi treking do Eiffel Lake. Prav do jezera nismo sli, saj so pohodniki pred nami opazili grizlija, ki jim je preckal pot in naj bi se zadrzeval ob jezeru. Namontiral sem tele objektiv in upal da se bo od nekje prikazal, zal drugega kot stopinj v snegu nisem imel moznosti fotkati. Popoldne smo se zapeljali se do ledenika Athabasca. Kljub temu, da ga je v zadnjem stoletju grozljivo pobralo je njegova debelina se vedno taksna, kot je visina Eifflovega stolpa v Parizu. Ledenik oskrbuje reke v okolici in je od njega odvisna vsa dolina. Voda iz tega ledenika se izteka v kar tri oceane; Pacifik, Atlantik in Arkticni ocean.
Predno so se moji poljski kolegi vrnili v Edmonton, od kjer so imeli let domov, smo se dogovorili, da si skupaj ogledamo Johnsonov kanjon, nato pa me bodo pustili v Banffu (kraj), od kjer bom ponovno pristopal nazaj do hostla. In tako je tudi bilo..no skoraj tako.
Vse se je zacelo tam, kjer se je prejsnja objava koncala - v Torontu. Bolj ko se je blizal Canada Day (na prvi julij 1867 so se tri britanske kolonije zdruzile v eno drzavo, Kanado), hitreje so se postelje v hostlih polnile. Sploh v turisticno obleganih srediscih - kar Banff nedvomno je. Kanadcani so imeli ponedeljek prosto in veliko jih je dolgi vikend raztegnilo v tedenski dopust. Tako sem ob rezervaciji leta iz Toronta v Calgary, rezerviral se posteljo v Banffu. V NP Banff in ne v kraju Banff, ki lezi dobrih 80 km juzneje od "mojega" hostla. Predno sem ugotovil, da je moj hostel takorekoc sredi nicesar (temu primerne so bile tudi prometne povezave - nikakrsne) so bila v kraju Banff ze vsa cenejsa prenocis zasedena. Poleg tega pa nisem bil preprican, ce bom sploh sel v NP Banff tisti teden. Na vse pretege sem si prizadeval, da bi v Calgaryju pomagal kot prostovoljec. Mesto je teden dni prej prizadela huda poplava. Prijavilo se nas je vec kot dvanajst tisoc prostovoljcev in organizatorji so ocitno imeli ze prevec problemov, da bi se lahko ubadati se s takimi banalnimi stvarmi, kot je iskanje prenocisc za prostovoljce. Preprican sem, da bi bila lepa izkusnja.
Namesto delavnih brigad, sem se tako odlocil, da zapustim mesto kar se da hitro in se isti dan pridem do mojega hostla "Mosquito creek". Let iz Toronta v Calgary sem imel okoli enih, kar je pomenilo, da moram biti na letaliscu vsaj opoldne. Javni prevoz v Torontu je precej zastarel, tako sem do tja moral uporabiti tramvaj, metro in avtobus. Tisti me dobro poznate ali spremljate tale blog ze dalj casa, ste si verjetno ze ustvarili svoj scenarij. Za cuda je slo tokrat vse gladko in nisem nikjer cakal vec kot dve minuti. Let je bil brez posebnosti in ob pol stirih po lokalnem casu (-2h zaradi sprembe casovnega pasu) sem bil ze v Calgaryu. Zaradi casovne stiske, sem si privoscil avtobus, ki me je pripeljal direktno do kraja Banff. S tem sem se v velikem krogu izognil blodenju in iskanju avtobusnih postaj po se vedno razdejanem centru mesta.
Na internetu sem prebral, da v mojem hostlu ni wi-fija, elektrike, telekomunikacijskega signala in ....ta-da: tople prhe. Zato sem sel, predno sem se podal na stop do hostla, nabavit hrano, ki bi me morala drzati pokonci vsaj slabe tri dni. Dve obicajni merkatorski vrecki. Ko sem po desetih minutah prisel z marketa je od prej lepega vremena ostalo bore malo. V gorah se pac vreme spreminja hitro. In ko sem prisel do stopalisca je bilo ze vse crno. Na sreco sem dobil stop se predno sem uspel s fotoapartom zabeleziti to crnino. Tri mlade punce! Ok, ena malce starejsa in dve mladi. Nima veze - razveselil bi se tudi bradatega gozdarja. Sle so sicer samo da Lake Lousia, kjer so delale cez poletje v hotelu. Hudo nevihto sem tako opazoval iz varnega zavetja avtomobila. Med voznjo skozi nevihto smo opazili grizlija, ki se je kobacal ob zasciti ograji avtoceste. Glede tega sem imel mesane obcutke. Resnicno nisem pricakoval, da bom tega kosmatinca videl ze po slabi uri bivanja v nacionalnem parku. Strah v kosti pa so mi se dodatno nagnale punce z neverjetno storijo, ki se je zgodila tri tedne pred tem v sosednjem nacionalnem parku Kootenay. Volk je na avtocesti lovil motorista.
Nevihta je odsla prav tako hitro, kot je prisla in ko sem bil spet sam na stopaliscu pri razcepu avtoceste, je bil ponovno krasen dan. Tukaj mi stopanje ni slo tako dobro od palca, poleg tega pa sem bil se vedno malce prestrasen zaradi grizlija. Mirilo me je samo dejstvo, da je tukaj dan daljsi in da imam se kar nekaj casa predno se bo stemnilo. Prometa je bilo vse manj. Ko pa so sence dreves postale daljse in je bilo soncnih flik na asfaltu samo se za vzorec, sem pocasi obupoval. Na sreco sem imel s seboj sotor, ki sem ga v hostlu v Torontu za 30$ kupil od izraelskega popotnika. Namen sem ga imel postaviti kar tam, na sredi razcepa avtoceste, kjer bi zagotovo imel mir pred mrcinami. Mislil sem si, da bi se zagotovo lazje zmenil s tecnimi policaji kot z lacnim grizlijem. Na sreco mi je to dilemo pregnal voznik starega subaruja, ko mi je ustavil. Ko sem odprlu vrata avtomobila je rekel, da gre samo do hostla Mosquito Creek. "Odlicno ! Jaz tudi"
Naslednji dan sem sel skupaj s Poljaki do Lake Lousia in nato na krajsi treking do Eiffel Lake. Prav do jezera nismo sli, saj so pohodniki pred nami opazili grizlija, ki jim je preckal pot in naj bi se zadrzeval ob jezeru. Namontiral sem tele objektiv in upal da se bo od nekje prikazal, zal drugega kot stopinj v snegu nisem imel moznosti fotkati. Popoldne smo se zapeljali se do ledenika Athabasca. Kljub temu, da ga je v zadnjem stoletju grozljivo pobralo je njegova debelina se vedno taksna, kot je visina Eifflovega stolpa v Parizu. Ledenik oskrbuje reke v okolici in je od njega odvisna vsa dolina. Voda iz tega ledenika se izteka v kar tri oceane; Pacifik, Atlantik in Arkticni ocean.
2 komentarja:
Sam ti imaš pa ris sriče! :)
Drgač je pa narava ris waaaw!
Hvala Katarina za komentar...Kak misles srice..a tu de nism avjona zamudu:))...drgac je tu tipicna popotniska srce. Ldi na splosnu radi pomagaja, ce vidjo riveza sred divjine:)
Objavite komentar