Mestu radi recejo tudi mali New York. Metropola v pravem pomenu besede in najvece mesto ter financno sredisce v Kanadi. Visoke stolpnice, Young-Dundas Square ( torontski "times square") in mravljisce ljudi raznolikih ras, narodnosti in veroizpovedi. Ter seveda tolarantnost do drugace spolno usmerjenih. (O tem vec v drugem postu)
Prav lepo se je bilo potopiti v to mnozico in se zavedati, da je prav vsakemu malo mar, kdo si, zakaj si tukaj in od kje prihajas. Verjetno je to dejstvo pretehtalo, da sem si v indijski trgovini nabavil siroke hlace hlamudrace ter nove japonke za 2$ in se razbremenjen vseh predsodkov, svobodno sprehodil po mestu. Zgledal sem sicer bolj harekrisnovsko, ampak ker to ni nikogar motilo, si tudi sam nisem prevec belil las. No, tudi teh ni bilo prav dosti, saj sem se dan prej pobril na nulo. Pa ne zaradi popolne harekrisnovske preobrazbe, nastavek aparata za strizenje las sem ocitno pustil doma, in tako mi ni preostalo drugega.
Prve dni sem spal v hostlu HI (hosteling international), vendar se mi je zdel malce predrag, zato sem se odlocil da grem v cenejsega - Global Village. Ko sem to omenil na recepciji, sta se punci le smejali in rekli, da se kmalu spet vidimo.
Zakaj ta smeh, mi je bilo jasno kmalu, ko sem prisel v moj "novi" hostel. Nekoc znamenit hotel v katerem so noc preziveli tudi gostje kot so Rolling Stones-i, Jack Nicholson in Leonardo Cohen, je danes verjetno le se senca samega sebe. Ce vprasate mene, verjetno od tistih casov niso vec vlagali vanj. Pristal sem v mali sobici s sestimi posteljami in enim oknom. Bilo je soparno in smrdelo je. Edino jogiji so bili trsi in boljsi kot v prejsnjem hostlu in tu sem spal bolje. Naslednji dan sem ze resno razmisljal, da bi se preselil nazaj v HI hostel, vendar se mi ni dalo se enkrat pakirati in gucati moje krame, zato sem ostal. Drugi dan, so me zaradi predhodnih rezervacij, preselili v sobo z desetimi posteljami, ki pa je bila dosti vecja in s tremi okni in veliko boljsim zrakom.
Dobra stran hostla je bil bar na terasi od hostla. Tu so imeli verjetno nacenejse pivo v vsem Torontu in bil odprt tudi za zunanje goste, ki so si zeleli stika s popotniki z vsega sveta. Tako je bilo dovolj za dobro druzbo, da si si narocil pivo in prisedel za eno izmed velikih lesenih miz ter se zadebatiral s ostalimi obiskovalci. V petih dneh sem tu spoznal res zanimive ljudi, za katere verjamem, da se bomo se srecali na poti. Na koncu sem si moral priznati, da mi je ta hostel zlezel pod kozo in tudi verz iz komada Hotel California: "you can check out anytime you like but you can never leave" ki je visel nad vrati se mi ni zdel vec tako sarkasticen. Toda bil je ze cas da se premaknem naprej.
Zanimivost (update 3.5.14)
V tekstu vec o hostlu, v fotkah vec o mestu.
Prav lepo se je bilo potopiti v to mnozico in se zavedati, da je prav vsakemu malo mar, kdo si, zakaj si tukaj in od kje prihajas. Verjetno je to dejstvo pretehtalo, da sem si v indijski trgovini nabavil siroke hlace hlamudrace ter nove japonke za 2$ in se razbremenjen vseh predsodkov, svobodno sprehodil po mestu. Zgledal sem sicer bolj harekrisnovsko, ampak ker to ni nikogar motilo, si tudi sam nisem prevec belil las. No, tudi teh ni bilo prav dosti, saj sem se dan prej pobril na nulo. Pa ne zaradi popolne harekrisnovske preobrazbe, nastavek aparata za strizenje las sem ocitno pustil doma, in tako mi ni preostalo drugega.
Prve dni sem spal v hostlu HI (hosteling international), vendar se mi je zdel malce predrag, zato sem se odlocil da grem v cenejsega - Global Village. Ko sem to omenil na recepciji, sta se punci le smejali in rekli, da se kmalu spet vidimo.
Zakaj ta smeh, mi je bilo jasno kmalu, ko sem prisel v moj "novi" hostel. Nekoc znamenit hotel v katerem so noc preziveli tudi gostje kot so Rolling Stones-i, Jack Nicholson in Leonardo Cohen, je danes verjetno le se senca samega sebe. Ce vprasate mene, verjetno od tistih casov niso vec vlagali vanj. Pristal sem v mali sobici s sestimi posteljami in enim oknom. Bilo je soparno in smrdelo je. Edino jogiji so bili trsi in boljsi kot v prejsnjem hostlu in tu sem spal bolje. Naslednji dan sem ze resno razmisljal, da bi se preselil nazaj v HI hostel, vendar se mi ni dalo se enkrat pakirati in gucati moje krame, zato sem ostal. Drugi dan, so me zaradi predhodnih rezervacij, preselili v sobo z desetimi posteljami, ki pa je bila dosti vecja in s tremi okni in veliko boljsim zrakom.
Dobra stran hostla je bil bar na terasi od hostla. Tu so imeli verjetno nacenejse pivo v vsem Torontu in bil odprt tudi za zunanje goste, ki so si zeleli stika s popotniki z vsega sveta. Tako je bilo dovolj za dobro druzbo, da si si narocil pivo in prisedel za eno izmed velikih lesenih miz ter se zadebatiral s ostalimi obiskovalci. V petih dneh sem tu spoznal res zanimive ljudi, za katere verjamem, da se bomo se srecali na poti. Na koncu sem si moral priznati, da mi je ta hostel zlezel pod kozo in tudi verz iz komada Hotel California: "you can check out anytime you like but you can never leave" ki je visel nad vrati se mi ni zdel vec tako sarkasticen. Toda bil je ze cas da se premaknem naprej.
Zanimivost (update 3.5.14)
Global Village Backpackers: Hostel closes doors in historic Toronto building
V tekstu vec o hostlu, v fotkah vec o mestu.
1 komentar:
Una fotka Nike copati pa zmaga...
Objavite komentar