Dogodivščine v Banffu (3.del)

Naslednji dan sem imel namen delati nič. Dan preživeti v taboru pod smrekami s knjigo v roki. Toda Stephen in Lorenzo sta imela v planu pohod in ponudba je bila predobra da bi jo zavrnil. Tako smo se zbudili že ob sedmih se zapeljali do Lake Lousia, kjer je bila nasa štartna točka za naš pohod. Cilj je bilo jezero Agnes in morda, morda..če bo dovolj energije in bo moje koleno zdržalo gremo še do planote šestih ledenikon (Plain of Six Glaciers). Tempo je bil dober in pri jezeru Agnes smo bili prej kot smo pričakovail, zato smo nadaljevali pot do prej omenjene planote. Mnenja pohodnikov, ki so hodili že v nasprotno smer so bila zelo različna, ko smo jih pobarali glede težavnosti poti. Na koncu smo presenečeno ugotovili, da smo samo še 10 minut oddaljeni od koče. Z močmi smo bili že pri koncu, zato nas, sicer malce zasoljena, cena čokoladne torte ni preveč vrgla s tira. Ob res lepem razgledu na mogočne ledenike smo si je velikom užitkom privoščili.

Pot nazaj do Lake Louisa je bila lahka, ne preveč strma in prijetno senčna. Družbo so nam delali svisci (Marmota caligata), vrabci, psi, kopenske veverice (Callospermophilus lateralis) in šoje (Cyanocitta stelleri).  Ko smo prispeli do avta se je dan počasi že prevešal v večer. 

Zvečer smo ponovili savnarski ritual. Tokrat v družbi še s kanadskim turistom, ki se mu je nedaleč od našega tabora pokvaril avto in je moral po volji usode prenočiti v naši družbi. Seveda je bilo potrebno zabeležiti tudi njega v ledenem potoku Mosquito creek. 

Zjutraj sta se Stephan in Lorenzo namenila nazaj v Vancouver, sam pa sem se uprl skušnjavi in zavrnil ponudbo. Nisem se še bil pripravljen soočiti z vsemi tegobami, ki so povezane z ustaljevanjem  nekem mestu. Tako sem se raje odločil za štop do Jasperja (gl.mesto enako imenovanega nacionalnega parka). Še prej pa smo si šli ogledati jezero Peyton. Turistična znamenitost, ki je po besedah Lonely Planeta večkrat slikana, kot slavni par Brangelina. Stephan je namreč želel eno lepo fotko za svojo mamo. Tako smo se spet odpravili že navsezgodaj, da bi prehiteli vse turiste.

To nam je uspelo le delno saj so se trume turistov začele zgrinjati kmalu po našem prihodu. Tako so nas ujeli sredi fotosešna. Nekateri so se razumljivo pritoževali (zasedli smo najboljše mesto za fotkanje), drugi pa so se nam kar pridružili. Stephan in Lorenzo sta se v vlogi kar vživela, kar je v kombinaciji z občinstvom privedlo do smešnih situacij.

Še predno sta me peljala do štopališča smo odšli še v gostilno, da si izmenjamo fotke in napolnimo baterije našim elektronskim napravam. In še predno smo prispeli do gostilne smo zagledali ob cesti dva parkirana avtomobila. Stephan je bil prepričan da tam stojijo zaradi kakšne živali. In res je bil tam. Kakih 50 m stran od ceste, se je pasel črni medved. Prežvekoval je travo in grmičevje in nas popolnoma ignoriral.Imel sem dovolj časa da sem namontiral tele objektiv in ga pofotkav. Tako izgleda kosmatinec ki zaščiteno in svobodno biva v teh gozdovih. Nič kaj nevarno.

Ko sta me odložila na štopališču je bila ura že 13. Opremljen s hrano za par dni, s polnimi baterijami tako v vseh mojih elektronskih napravah kot v želodcu in glavi. Poleg tega mi je Stephan na moj iPod naložil obilo dobre glasbe. Sonce je pripekalo in vetrič je prijetno hladil. Bilo je fajn. Tako se mi je zdelo skoraj prehitro ko mi je po parih minutah ustavil že prvi avto. Par, turista, tako kot jaz. Šofer me je vprašal od kje sem. Ko sem mu povedal da sem Slovenec je rekel, da pozna eno Slovenko in da zna tudi sam nekaj besed, nato je z mehkim naglasom rekel "Živijo". Naslednji trenutek pa je spregovorila sovoznica z ljubljanskim naglasom; "Živjo, jaz sem pa Irena". Smeh in presenečenje! On je Avstralec, ona Slovenka in živita v Švici. Sem sta prišla na obisk k njegovemu bratu, ki tu z družino živi že več kot 30 let.

Žal pa ta štop ni trajal prav dolgo, saj je bil kamp kjer so se dobili z njegovim bratom in družino že po parih km. Povabila sta me naj se jim pridružim na kosilu vendar sem hvaležno odklonil. Čakala me je cesta in Jasper in dan se je že prevešal v popoldan. Tako sem se jima samo lepo zahvalil in nadaljeval s štopanjem.

Spet sem bil sam na štopališču, z dobro glasbo, sončno pripeko in vetrcem, ki je to pripeko blažil. Še vedno pod vplivom prijetnega presenečenja in gostoljublja, ki sta mi ga ponudila. Imel sem občutek, da mi hočejo vsi ljudje samo dobro ter tisti super občutek svobode, ko imaš v enem 60l nahrbniku vse kar rabiš in se ti nikamor ne mudi. Hrano če bom lačen, obleko če me bo zeblo, šotor in spalko, če me bo dobila tema. In sploh se nisem več obremenjeval glede štopa....če povem po pravici, sem celo upal da ga ne dobim prehitro. Tam ob cesti s pogledom na enega najlepših razgledov, kar sem jih kdaj videl, sem se imel prav super. Čutil sem se tako priviligiranega in majhnega ob enem. Hvaležen da imam ljudi, ki me razumejo in mi to omogočajo (s tem mislim predvsem na punco Petro). Čutil sem se res srečnega, lahko bi jokal od sreče, lahko bi se smejal dokler me ne zvije. Presežek pozitivne energije je moral nekako ven....zato sem zaplesal.

Jp. Tudi to sem jaz. Nič promilov alkohola, nič THCja - zadet od življenja. 

Tweet