Dobrodošli v Vancouvru / Welcome to Vancouver

Saj ne vem če si upam napisati, ampak v tem trenutku je zunaja temperatura v Edmontonu ob 0:46 10 stopinj fahrenheitov oz. -12 stopinj celzija. Tako mi spomin hote ali nehote uhaja nazaj v preteklost, v julijske dni, ko še nisem iskal resne službe, in se je v zraku čutilo da najlepši dnevi poletja šele prihajajo.

9.Julij 2013

Nasprotno s pričakovanji, mi je ustavil avto še predno sem uspel do konca narediti tablo za štopanje. Dobesedno... nisem niti štopal. Čepel sem ob cesti in s flumastrom ojačeval črke. Družina indijanskih korenin je šla do Princ Georga, tako so me zategnili do križisča Tete Jaune Cache, kjer se je naša pot razšla. Moj cilj za tisti dan je bil Kamloopse. Tudi tukaj nisem čakal več kot 15 min, ko sta mi ustavila dva Etiopijca. Šla sta direktno do 800 km odaljenega Vancouvra. Eden izmed njiju je celo študiral 4 leta v Trstu, tako da je poznal Slovenijo in slovenske punce. Kasneje je doktoriral iz računalniskih ved v Vancouvru. Sedaj tam živi in dela. Drugi je bil pri njemu samo na obisku. Čas je ob pogovoru in tradicionalni etiopijski glasbi hitro mineval in ob ne prav zmerni vožnji, smo bili v Kamlopsu prej kot sem pricakoval. Onedva sta si mesto izbrala za počitek jaz pa za cilj tistega dne. Vendar me je vse veselje minilo ko sem si mesto pogledal od bližje. Kamploopse pač ni mesto, kjer bi si človek želel ostati kot turist. Stoji namrec sredi pusčave in vse okoli ni videti zelenja. Bilo je vroče in suho. Mesto kot mesto pa...brez veze izgubljati besed. 

Sporočil sem jima, da sem se premislil in da grem z njima direktno do Vancouvra. Slovencu Davorju pa sem napisal sms, da bom v Vancouvru pred pričakovanji. Če lahko pri njih prespim že isti dan in če mi v tem primeru lahko pošlje njihov naslov. 2629 W 5th Ave. Naslov, ki mi bo zaradi razpleta dogotkov za vedno ostal v lepem spominu. Yonas ni popuščal in je pridno gnal svojega jeklenega konjička proti največjem mestu Britanske kolumbije. Vsake pou ure je sicer moral upočasniti in pihniti v alkotest, ki je imel namontiranega v avtu. Prav tako je moral dokazati ta je trezen vsakič, ko je vžgal avtomobil. Policija ga je namreč neke noči v Vancouvru ustavila pod vplivom alkohola in za kazen je za eno leto dobil v svoj avto alkotest. Tako mora sedaj celo leto, vsake pou ure in vsakič ko vžge avtomobil dokazati, da ni vinjen. Poleg tega pa mora plačevati še 300 $ kazni na mesec, celo leto. Vsekakor lekcija, ki ga bo izučila je ne bo pozabil.  

Tako sem bil v Vancouvru veliko prej kot sem pričakoval. Yonas mi je dal napotke kako naj pridem do naslova. Pridno sem jih upošteval in bil okoli osme zvečer že pred rdečo hišo, ki je po obliki spominjal na pravcato vilo. Na zvonec se ni noben odzval, napisal sem sms in skozi okno 2 nadstropja je pogledala glava, ki bi lahko pripadala Davorju - v živo sem ga takrat videl prvič. "O lej ga, si že tukaj, pridi gor" Izmenjala sva par besed...o mojem potepanju, o mestu samem...o hiši v kateri živita še z drugim cimrom. Izvedel sem da je sicer še ena soba frej, da pa je verjetno precej draga (okoli 800 $ na mesec - preveč za moj žep). Spoznal sem tudi podaljšano roko lastnika stanovanja - Sachleena, ki skrbi, da oddaja sob poteka čimbolj uspešno. Bolj za hec kot za res, sem ga vprašal koliko hoče za sobo. Vprašal me je koliko bi dal. Čim manj se razume. 650 $ na mesec! Iz predhodno pridobljenih podatkov sem vedel, da je cena ugodna. Poleg tega ni zahteval nobenega predhodnega depozita, kar je pomenilo da bi se lahko pobral od tam kadakoli, če mi kaj ne bi ustrezalo. Deal! Tako sem imel stanovanje po slabi uri kar sem prišel v mesto. Privoščil sem si topel tuš in se potihem smejal moji neverjetni sreči. Seveda hvaležen Davorju, ki mi je v prvi vrsti sploh ponudil prenočišče.

Ko je prišel s službe še drugi Slovenec, ki je živel tam (Matej Malc), sem vedel da mi v tem mestu ne bo hudega. Oba sta me super sprejela. Ednina "bala" je bila, da bomo v taki zasedbi govorili še več slovensko kot bi sicer - kar ni ravno namen delovnih počitnic. In tudi smo..ampak...kaj čmo. Jaz ne morem pomagati, če so največkrat najbolj kul ljudje, ki jih spoznam v tujini ravno Slovenci. In vem, da nobenemu od nas ni žal da se je tako razpletlo. Od nekje se je pojavil še tretji cimer Vineet. In skupaj smo odkorakali v bližnji bar in poletnim dogodivščinam naproti.

Naslednjič napišem par besed o Edmontonu. To je poglavje iz druge knjige. Kaj iz druge knjige, celo drugačnega žanra. Če je Vancouver lahkotno poletno branje, bo Edmonton ruska morbidna povest tipa Plašč. Ajde pretiravam, tako hudo spet ni. Naslednjic par besed o Edmontonu, bogsigavedi kdaj.

Tweet