Ves iz sebe priletim na avtobusno postajo in pobaram prvega, ki je najbolj podoben soferju. Se sreca, da imajo soferji tudi v Kanadi podoben modni okus kot pri nas - sinje modra. Vprasam ga za avtobus do Albany-ja. Zaslisim "st. 17" in letim dalje. Na postaji st.17 ni nikogar, samo steklena stena s steklenimi vrati, pred njimi pa stojala povezana s trakovi za urejanje cakalne vrste. Za sipo zagledam soferja, kako zapira prostore za prtljago. Splazim se pod trakovi in jih z nahrbtnikom, ki ga imam se vedno na rami, potrzem nekaj s stojal. Se klece zacnem panicno udarjati po sipi. Sofer me zagleda in odpre steklena vrata. "Albany?" "Yes, this is it!" - Najz!:)
Pokazem vse dokumente in se vkrcam na avtobus. Ljudje na avtobusu mi s toplimi pogledi dajejo priznanje za kreativni prihod. Temnopolto dekle z ruto na glavi, mi je smeje rekla, da je bilo pa tokrat zelo blizu, da bi zamudil avtobus. Naredim se frajerja in recem, da je vedno tako. Njen sopotnik - ocitno njen fant - mi nameni samo hladen pogled.
Se predno se uspem dobro nadihati od jutranjega teka ali bolje receno vojaskega urjenja, smo ze na ameriskem mejnem prehodu. Sofer avtobusa je rekel naj pustimo vse stvari na avtobusu. V sprejemne pisarne naj vzamemo samo dokumente. V casu, ko bomo v pisarni, bo policijski nacelnik pregledal nase stvari.
Ne vem tocno kaj je bilo v pisarni mejnega prehoda, da mi je tako osusilo grlo ter sem ze tezje poziral slino, ko sem stopil pred salter. Morda suh zrak? Resni pogledi carinikov? Obvestilo na steni o varovanju drzave, drzavljanov in njihovih pravic? Ali pac dejstvo, da mi zjutraj predno sem sel na pot, nikakor ni uspelo printati potrdila o prijavi za waiver viso. Pogovor s carinikom je bil kar prijeten, vsaj dokler nisva prisla do okenca na obrazcu, kje mislim bivati v ZDA. Povedal sem mu, da se dobimo v Albany-ju s kolegi, da so oni rezervirali hisko nekje v narodnem parku, katerega ime se ne spomnim. Airdonaucks ali nekaj podobnega. Pojma ni imel, kje bi to lahko bilo. Vedel sem da pise ime tega kraja na veliko, cez cel avtobus, zato sem se ozrl skozi okno, da bi pogledal nas bus na parkiriscu. Vprasal me je, ce sem sam. Ko sem se se drugic ozrl skozi okno se je razburil in me vprasal zakaj se kar naprej oziram nazaj. Povedal sem mu razlog. Pocasi smo le prisli da imena parka in stvari so zopet stekle. Dobil sem zig v pasuz, 3 mesecno turisticno vizo in racun za 6$. Zakaj tocno je bilo potrebno placati nisem hotel prevec sprasevati - storitev pac. Bil sem v US in to je bilo najbolj pomembno. Glede ne-sprintanega potrdila niso komplicirali. Ce bi vedel da bo tako, bi si prihranil jutranji muceniski tek z 25 kg peze na krizu.
Jutri! Jutri bom tudi jaz tako hiter kot Pajo.
3 komentarji:
Uf, kakšna drama. :)
Na fotkah se pa res opazi tipična amerika.
Tisti fant na fotki mi pa nekam znan deluje, kot da sem ga že nekje videla?
ja, nisi se lih frajerja dilau, ka si riku, de je zmiri tak.. sam zlagau se nisi:)))
..ja, tipicna.. a si zi tuhtau, de bi zaciu ameriske zastawe zbirat?
Tinko, to "Jutri! Jutri bom tudi jaz tako hiter kot Pajo." ti pa ne verjamem :-D Nič za to - so ljudje, ki so še počasnejši.
Objavite komentar