Ognjeni krst

Slej ali prej se je moralo pripetiti tudi tisto, česar sem se na šihtu najbolj bal. Sprejem in prijava gostov v naš hostel. Ne dolgo po tistem, ko sva z bratom Oskarjem debatirala prek neta in sem se mu malce hvalil, kako nimam nič za delat in kako se imam fajn, so začeli zvoniti prvi telefoni za rezervacije. Sprva sem imel malce problemov (nenazadje še ne obvladam španščine do te mere, da bi lahko s Španci brez težav komuniciral), vendar sem se hitro naučil procedure in jim na super prijazen način povedal kar so od mene želeli. V našem hostlu se veliko da na dober odnos s strankami, zato jim je treba ob prihodu razkazati vse prostore, ki jih tu lahko uporabljajo, ponuditi kavo ali čaj, pobrati dokumente za prijavo, povedati kje v mestu dobiti najboljšo paello in še sto drugih malenkosti, na katere kot gost v nobenem hostlu še pomislil nisem, seveda vse skupaj z nasmeškom na obrazu. Z mano je bila v recepciji tudi šefica, ki je prišla za dve urici po opravkih, vendar mi je rekla naj se poskušam sam znajti in da se ne bo vtikala v moje zadeve. Ognjeni krst se je začel, ko je v hostel prispel mlad par z Malte, ki sta imela rezerviran edini dvojček, ki je bil še prost. Moja suverenost je splahnela brž za tem, ko sem udrl v sobo za katero sem mislim da je še prosta in prebudil presenečenega gosta. Ko sem spoznal mojo napako in zagledal izraz na obrazu šefice se je na mojem obrazu pojavila rdečica. Poizkusil sem se zbrati in jih napotiti v sobo ki je bila resnično prosta, vendar sem bil preveč zmeden, zato sem blebetajoče mešal španščino in angleščino in pozabil na kopico bolj pomembnih stvari od zastonjskih revij v dnevni sobi. Kasneje ko sem mislil, da so se stvari le umirile in mi je šefica pripravila kavo, da bi me malce pomirila, so v hostel začeli hoditi novi gostje in obenem zvoniti telefoni za rezervacije. Naj povem vsaj to da mi je šlo vsakič bolje in da sem v tretje že lahko pokazal zobke in se malce bolj sproščeno pošalil, vendar pa mi dela do konca izmene ni in ni hotelo zmanjkati. Kljub vsej zmedi pa je bilo konec dneva v kasi natančno toliko denarja kot bi ga moralo biti. In tudi gostje s katerimi sem govoril kasneje so me potolažili da so vedeli kaj se dogaja in da sem se za prvič odlično odrezal.

Tako pa zgleda naša ulica ko se ob osmih zjutraj utrujen vračam iz nočnega šihta

Tweet