torek, 11. december 2007

Prihajajo...

Prijatelji namreč. Na obisk v Valencijo.

To so prijatelji, ki jih lahko ne vidiš dva meseca ali pol leta pa bo debata tekla, kot da ste se nazadnje videli včeraj. To so prijatelji, ki si lahko z njimi cel dan in ne spregovoriš besede, pa se zaradi tega ne boš počutil trapasto. To so prijatelji, ki jih lahko brez problema pokličeš, da te pridejo iskat, ker te je ulovil dež, ko si šel na kolo. Prijatelji, ki ti v zadnjih minutah podaljšajo bivanje v študentskem domu, ker si se pol ure pred tem v Idriji spomnil, da je ob polnoči zadnji rok. Prijatelji, ki jim ni pretežko, se vedno znova vračati iz Viča v Rožno, ko ste že na poti v Idrijo, ker si pač spet pozabil ene CD-je. Ki so pripravljeni s teboj narediti kakšno traparijo samo zato, da bo fora. Ki te poznajo in ti ne obrnejo hrbta, čeprav se kdaj obnašaš kot kreten. Prijatelji s katerimi se lahko grdo skregaš, pa veš da se po tem odnos ne bo spremenil. Ki veš da bodo tu, če bo življenje grdo.

Sem postal preveč sentimentalen? Mogoče, ampak nima veze... vesel ker jih imam, in ker jih bom jutri spet videl.
Prijatelje namreč:)

6 komentarjev:

mija.michelizza pravi ...

Tale post obeta zanimivo nadaljevanje ;-)

Anita pravi ...

Lepo si napisal. ;)

Anonimni pravi ...

Novica o blogu je končno dosegla tudi nižinske predele Idrije in pridobila še enega rednega konzumanta:)
Glede obiska pa...Žal tu nav pa neč!

David pravi ...

brez besed

Anonimni pravi ...

ma ti pa si en sričn človk ej
fovš 2ič:)
zelo ex sasida
maja š

Anonimni pravi ...

Ja pa je ris vse tu kar si napisau in glih zdej mi je ata pravu, de so sričnu pršl dol. Si pa ris sričn, de imaš take prijatle. Verjamem, de se boste lepu imel. Uživajte! mama